Po poročanju medijev so se prvi pripravljeni testirati poslanci DeSUS. Verjamem, da so iskreni. Za nas, starejše občane, je tak eksperiment lahko hudo nevaren. Če si na spidu s svojim bremenom let, pešajočim ožiljem in podobno šibkim sistemom različnih črpalk, te želja po tem, da bi podoživel kakšen trenutek svoje mladosti, prehitro odpelje v nepovrat. V drugih strankah, kjer se najdejo skupine mlajših državljanov, so modro presodili, da pobuda nima vsebinske podlage in je ne kaže podpreti.
Oglasili so se tudi medijski komentatorji, ki so – malo za šalo, glede na rubriko, in precej zares, glede na vsebino – predlagali, da bi pri poslancih in funkcionarjih raje testirali inteligenčni kvocient, saj bi od slednjega imeli korist vsi državljani.
Sam ne delim optimizma teh komentatorjev. Ob zgodovinskih izkušnjah sem malo zadržan. Bistrina sama po sebi ni odveč, najbrž je celo eden izmed nujnih pogojev. A še zdaleč ne zadosten. Že pred leti sem se zapletel v polemiko s kasnejšim uglednim sodnikom evropskega sodišča, ki je rekel takole: »Če bi se inteligenčni kvocient Slovencev v povprečju dvignil za deset odstotkov, bi lahko rešili trideset odstotkov naših težav.« Temu sem žolčno ugovarjal in omenil podatek, da v Hitlerjevem štabu ni manjkalo nadpovprečno inteligentnih ljudi. Težava je bila v tem, da so svoje sposobnosti uporabljali v zle namene in jih tudi uspeli uresničevati. Tudi izkušnje bivše Jugoslavije pred letom 1991 so bile podobne. V nekem času je Zvezni izvršni svet sestavljala skupina vrhunskih strokovnjakov, večinoma doktorjev znanosti. Kljub temu je država razpadla.
Prej omenjeni sodnik je poskušal dvajset let kasneje inteligenčnemu količniku dodati še en test, ki bi zlasti neprimerne pravnike izločil že na začetku študija. Merili naj bi stopnjo moralnega razvoja. To se mi je zdelo nekoliko primerneje, a vseeno povsem neuporabno za našo deželo. Le kako izdelati splošno veljavne teste, če smo razklani pri temeljnih vprašanjih morale. Je bila kolaboracija moralna, je bil izbris moralen? Je zakonita nagrada en milijon evrov za (ne ravno zgledno) vodenje banke moralna? Je tisti, ki je glasoval proti samostojni Sloveniji, ravnal moralno? Kakor koli obrnemo, ni človeka, ki bi mu lahko zaupali sestavljanje takega testa za Slovence, in še manj koga, ki bi mu zaupali ocenjevanje.
Kaj torej narediti z našimi parlamentarci? Vrsta lastnosti je, ki bi si jih močno želeli, pa jih lahko pri mnogih iščemo tako, kot je Diogenes nekaj iskal z lučjo pri belem dnevu. Ko so ga vprašali, kaj, je enostavno rekel, da človeka. Ena od lastnosti, ki jih v našem parlamentu najbolj pogrešam, je na primer čustvena inteligenca in v njej zlasti sposobnost empatije. Tega je sposoben marsikdo, ki ne zna dobro računati, ki ni vešč govorjenja v javnosti in ki mu še marsikatera druga spretnost dela težave. Nič od naštetega mu ne bi zameril, če bi se počasi in premišljeno odločil, magari za korajžo podprt s šilcem dovoljene, a v parlamentu nespodobne droge, da žica za begunce ni potrebna, prav tako ne vojaška pooblastila policiji, še manj izredne razmere ali kaj podobnega.
Če kdo nadvse uspešno prikriva zlasti ta del čustvene inteligence, je to ministrica za notranje zadeve. Ta si prizadeva, ob predani podpori premierja Cerarja, da bi parlament, kot da bi bil res na spidu, čez noč potrdil vse sporne ukrepe, od paralizatorjev do vodnega topa, kot da kljub beguncem nismo še vedno ena najmirnejših držav na svetu.
In še zgodba iz preteklosti. Podatki razen glavnega poudarka prihajajo iz nezanesljivega spomina, a je sporočilo vseeno dovolj povedno. Generalu iz ameriške državljanske vojne so zatožili sicer nadvse uspešnega in zmagovitega poveljnika, da je drugače hud pijanec. General jim je pozorno prisluhnil in vprašal, kaj poveljnik pije, da mu takoj pošlje sodček najboljšega.
Tudi jaz takoj prispevam za vse žejne v parlamentu, morda tudi trave potrebne, če bi to prispevalo k empatiji in k bolj človečnemu odločanju v premnogih tujih in domačih stiskah.
