Pri tem je zanimivo, da gre – če pogledamo iz zornega kota sveta kot enotnega globalizacijskega igrišča – za zmagovalce globalizacije, ki so tako že do zdaj narekovali pravila. Namreč zadnjih 40 let, v katerih se je globalizacija močno okrepila, je večina industrijsko razvitih držav učinkovito demontirala politike redistribucije. Najprej so omogočile visoke dobičke, ko so zniževale obdavčenje najvišjih dohodkov, hkrati pa so slabile sistem socialne zaščite z nižanjem nadomestil za brezposelne in s slabitvijo varnosti zaposlitve. Evropska birokracija je temu rekla strukturna reforma... Spet drugi povampirjen kapitalizem. Kot rečeno: veliko je odvisno od tega, ali sediš v parterju z zmagovalci ali stojiš na stojišču s poraženci.
Nobena skrivnost ni, da si je Evropa precej več obetala od prostotrgovinskega sporazuma z ZDA (TTIP), saj gre za precej večji trg: Evropa v ZDA izvozi za skoraj 300 milijard evrov in od tam uvozi za okoli 200 milijard evrov blaga. A predsednik ZDA je precej jasno namignil – njegovim izjavam tudi sicer ne gre očitati dvoumnosti – da je zanj ta sporazum, ki bo »odnašal ameriška delovna mesta«, mrtev. Na simbolični ravni je Ceta, čeprav je začela nastajati pred TTIP, pravzaprav tolažilna nagrada ob Trumpovi zavrnitvi.
Dejstvo je, kot pravi Wolfgang Ischinger, predsedujoči münchenski varnostni konferenci, da mora Evropa nehati prestrašeno čakati na naslednji tvit ameriškega predsednika in se mora posvetiti krepitvi Unije, ki bo sposobna ukrepati, a bo pri tem še vedno zavezana zahodnim vrednotam. Karkoli že te predstavljajo. Samo tako, s krepitvijo skupnega, povezovalnega, se bo lahko odzvala na – ob pomanjkanju boljše besede – ameriško izzivanje. Težko je namreč drugače razumeti Trumpovo podporo nacionalističnim in populističnim gibanjem v Evropi, kot tudi njegovo izjavo, da »enako zaupa Merklovi in Putinu«. Torej voditeljici države zaveznice in voditelju države, proti kateri sta tako EU kot ZDA sprožili sankcije in zaradi strahu pred katero je Nato na meje Latvije poslal vojaške enote. Nekoliko neresno zato zveni sporočilo z dvodnevnega zasedanja obrambnih ministrov Nata, da je, kot kaže, edina težava tega vojaškega zavezništva »bolj poštena razdelitev bremen«. Denar je seveda problem, a precej manjši kot erozija zaupanja.
Ameriška administracija je tokrat bo dolgih letih bolj ali manj uglajenega opozarjanja na »zastonjkarska kosila« ubrala Trumpu bližji pristop: James 'Mad Dog' Mattis je kot na Divjem zahodu z brco odprl vrata saloona in prenesel šerifovo sporočilo: plačajte varščino ali izginite iz mesta. Ne gre pozabiti, da je nekdanji general s štirimi zvezdicami in sedanji obrambni minister Mattis isti človek, ki je nekoč rekel: »Mojega spanca ne moti premišljevanje o možnosti poraza. Te besede niti ne znam črkovati.«
Ameriško mahanje z računom za varnost pred zavezniki je logična instrumentalizacija politike »Najprej Amerika«. Evropski odgovor pa je... tipično evropski: članice si bodo še naprej prizadevale, da bi »obdržale in še pospešile pozitivno gibanje obrambnih izdatkov«. Slovenija se je celo pohvalila, da je v letu 2016 dosegla 12-odstotno povečanje obrambnih izdatkov, vlada pa je sprejela odločitev, da se bodo obrambni izdatki letno povečevali za 5 do 8 odstotkov. Tako dejansko povečanje kot obljubljeno povečanje precej presegata rast BDP. In kljub temu ne Slovenija ne kakšna druga zaveznica – razen morda Velika Britanija, ki ima z ZDA poseben odnos – ne bo nikoli povsem zadovoljila ameriških kriterijev.
Če je torej ratifikacija sporazuma Ceta svojevrsten odgovor Trumpovemu izolacionizmu, njegovemu postavljanju novih pravil poslovanja v mednarodni trgovini in izsiljevanju zaveznikov, je odgovor slab. Je nekaj, kar bi lahko opisali s tisto besedo, ki je Mattis ne zna črkovati. Sporazum, ki postavlja na prvo mesto korporacije, je sporazum, ki bi ga z obema rokama podpisal tudi Trump, kljub temu, da se je načeloma že odpovedal evropsko-ameriškemu sporazumu TTIP.
Zato je ratifikacija prav to, pred čemer je svaril Ischinger: refleksna reakcija na zlobne tvite @realDonaldTrump.
