Oba gornja primera se precej razlikujeta. V LK so se sindikati uprli lastniku družbe (državi) in se postavili v bran njenemu vodstvu in nadzornemu organu. Take primere sindikalnega boja srečujemo redko in bolj kot na »pobesnelost« sindikatov opozarjajo na to, da pri nas z upravljanjem podjetij ni vse v redu, še posebno ko imajo podjetja širši pomen.

V primeru SŽ so se sindikati uprli vodstvu podjetja zaradi zaščite materialnih interesov svojih članov. Tu je šlo za bolj običajno sindikalno ravnanje, ki pa je vendarle nekoliko vprašljivo. V Sloveniji imamo namreč samo ene železnice, od katerih smo vsi pomembno odvisni, to pa daje njihovemu sindikatu posebno moč, ki se jo da tudi zlorabiti. Do take zlorabe je verjetno prišlo z omenjeno sabotažo javnega prevoza in pred takimi ravnanji se mora družba zavarovati. Varoval je sicer lahko več, najbolj učinkovito pa je prej ko slej »demokratično« upravljanje za družbo pomembnih poslovnih sistemov.

V obeh obravnavanih primerih naj bi torej »sindikalno pobesnelost« blažili z drugačnimi, bolj demokratičnimi rešitvami pri upravljanju. Sam menim, da so tovrstni demokratični deficit dobro rešili Nemci, zato si oglejmo, kako bi izpadlo upravljanje obravnavanih družb, če bi se ga organiziralo po nemški zakonodaji. Pri tem se bomo omejili le na njune nadzorne svete (NS), saj imajo ti pri upravljanju daleč najmočnejšo vlogo.

Začnimo pri Luki Koper. Njen NS ima zdaj 8 članov, od teh jih 5 zastopa interese lastnikov (predvsem države), 2 člana imenujejo zaposleni, enega pa lokalne skupnosti. Po nemški zakonodaji bi NS imel 12 članov, od katerih bi jih 6 imenovali lastniki, 3 zaposleni, 3 pa zunanji, od podjetja neodvisni sindikati. Oglejmo si pomembnejše razlike v funkcionalnosti enega in drugega nadzornega sveta (A – sedanji nadzorni svet, B – nadzorni svet po nemški zakonodaji):

V nadzornem svetu A ima kapital prevladujočo moč, v nadzornem svetu B pa sta moči kapitala in dela uravnoteženi. V varianti B se zato praviloma odloča na podlagi soglasja med delom in kapitalom, ne pa s preglasovanjem. Tako sprejete odločitve niso le demokratične in zato manj konfliktne, pač pa so praviloma tudi ekonomsko boljše, gledano z vidika tako podjetja kot tudi širših interesov družbe.

V primeru A sindikat praktično nima vpliva na upravljalske odločitve, v primeru B pa je njegov vpliv pomemben, kar velja predvsem za zunanje, torej od podjetja neodvisne sindikate. Rešitev B torej sindikatom nalaga, da se ukvarjajo s problemi učinkovitega gospodarjenja in svojih aktivnosti ne omejujejo zgolj na skrb za rast plač ter zadovoljive delovne pogoje. V NS zato ne imenujejo prednostno svojih funkcionarjev, pač pa to zahtevno delo pogosto poverijo izkušenim strokovnjakom, saj ga lahko le ti zadovoljivo opravijo. Tako delujoči sindikati prerastejo v pomemben dejavnik učinkovitega upravljanja narodnega gospodarstva.

V primeru B lastnikom (predsedniku uprave Slovenskega državnega holdinga) ne bi prišlo na misel, da zahteva tudi sicer vprašljivo zamenjavo predsednika NS, še posebej če ta dobro dela, žerjavisti pa ne bi imeli razloga, da ustavljajo pretovor ladij.

Oglejmo si še nadzorni svet Slovenskih železnic. Ta ima 6 članov, od katerih 4 zastopajo interese kapitala, 2 pa interese zaposlenih. Po nemški zakonodaji bi imel tudi ta NS 12 članov, torej enkrat več, kot jih ima danes, njegova struktura (razmerje med kapitalom in delom) pa bi bila enaka kot v primeru LK. Tudi v tem primeru so prednosti variante B, to je nemške rešitve, očitne in bolj ali manj enake kot v primeru LK. Smiselno pa jim je dodati še dve, čeprav sta aktualni tudi v primeru LK:

Po varianti B je število članov NS v SŽ enkrat večje, kot je dejansko danes, to pa ima poleg nekaterih slabosti (večji stroški sejnin in še kaj) tudi dve pomembni prednosti. Ena je ta, da je številčnejši NS po znanju in gospodarskih izkušnjah praviloma bogatejši, to pa spada med najbolj pomembne dejavnike učinkovitega upravljanja. Druga prednost pa je, da je številčno močnejši NS manj primeren za razna dogovarjanja s koruptivnim pridihom, za korupcijo pa vemo, da bolj kot karkoli drugega ogroža učinkovito gospodarjenje.

Pri varianti B bi trije člani NS, ki zastopajo zunanje, neodvisne sindikate, lahko pomembno pripomogli k temu, da notranji sindikati ne bi zlorabljali monopolnega položaja železnic, kot je to predstavljeno v omenjeni številki Dnevnika.

Osebno menim, da prikazana primerjava dveh modelov oblikovanja NS večjih gospodarskih družb prepričljivo govori v prid nemškemu modelu: ta je bolj demokratičen in ekonomsko bolj učinkovit od našega. Verjamem tudi, da nemški model zelo pripomore k visoki konkurenčnosti in razvitosti nemškega gospodarstva. Če to mnenje ni vprašljivo, je še kako na mestu vprašanje, zakaj se tudi pri nas pri upravljanju gospodarstva ne zgledujemo po nemških izkušnjah. Odgovor je dokaj nedvoumen: zato, ker tistim, ki pri nas dejansko (torej ne zgolj formalno) odločajo o ključnih sistemskih rešitvah, bolj ustreza to, kar že imamo; sedanja ureditev je namreč bolj naklonjena manj sposobnim, predvsem pa omogoča pridobitništvo tudi v oblikah, ki etično in legalno veljajo za oporečne. Kako dosledno se skrbi za to, da se pri nas v upravljanju ne bi kaj resnega spremenilo, kaže naslednja izkušnja.

Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima 5 članov, ki jih je doslej vsebinsko (formalno sicer ne) imenoval kar finančni minister. Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupaj s Sintezo – koalicijo civilne družbe izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DeSUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitve zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, ali bo sploh kdaj sprejet.

Še nekaj o sindikatih. Sam menim, da so nam močni, dobro organizirani sindikati bolj potrebni kot kdajkoli prej. Okrepilo in razširilo naj bi se tudi področje njihovega delovanja. Njihova skrb naj ne bi bile le plače in delovni pogoji delavcev, pač pa naj bi postali tudi aktiven dejavnik pri upravljanju gospodarstva in tudi drugih družbenih aktivnosti, ki jih sicer običajno prepuščamo politiki. Taka krepitev sindikatov se zdi nujna protiutež temu, da si ključne upravljalske funkcije v družbi s pomočjo denarja vse bolj prilašča kapital, posledično pa parlamentarna demokracija vse bolj hira.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana