Naše gospodarstvo je na intenzivni negi, brez dvoma gre za najhujšo krizo po ponovni vzpostavitvi demokracije leta 1974, je nekaj dni po prevzemu dolžnosti novembra leta 2009 izjavil socialistični predsednik grške vlade George Papandreu. Kot je prišlo na dan kasneje, je bonitetna agencija Standard & Poor’s v tistih dneh nekatere svoje stranke že obvestila, da so grške obveznice pravzaprav ničvredne, javno pa je še naprej veljala ocena njenega regionalnega analitika Marka Mršnika, da Grčija ne bo bankrotirala. »Čeprav je stanje javnih financ skrb vzbujajoče, ostajamo pri oceni A–,« je Mršnik izjavil za atenski dnevnik Kathimerini. To je bila takrat najnižja ocena za katerokoli izmed evrskih držav.
Kljub tej oceni, alarmantnemu zaupnemu dopisu in ne nazadnje izjavi Papandreuja je bilo za osem milijard evrov grških obveznic čez nekaj tednov, januarja leta 2010, razgrabljenih. Tudi z naslednjo marčno izdajo (pet milijard z desetletno dospelostjo) ni bilo nikakršnih težav. A le nekaj tednov kasneje je Standard & Poor’s z eno potezo znižala oceno Grčiji za cele tri razrede. Kar so še pet mesecev prej smele vedeti le nekatere stranke agencije, je postalo javna skrivnost: Grčija je pred stečajem. Evro, skupna evropska valuta z mnogimi konstrukcijskimi napakami, pa se je znašel pred prvo resno preizkušnjo.
Težava je bila najprej kajpak v tem, ker nihče ni mogel zanesljivo vedeti, ali grška plačilna nesposobnost ne bo morebiti zamajala evra in s tem zadušila prvih poganjkov gospodarskega okrevanja po globalni finančni krizi leta 2008. Nemški in francoski vladi (tudi belgijski in še nekaterim), ki sta prejšnji dve leti nekaj svojih bank morali reševati z davkoplačevalskim denarjem, pa je bilo zato jasno nekaj drugega. Če Grčija ne bo dobila izrednih posojil za vrnitev zapadlih obveznosti, bodo v bilancah nemških, francoskih, belgijskih in drugih evropskih bank, ki so kreditirale Grčijo, zazevale nove luknje. Neposredno pokrivanje še teh izpadov z javnim denarjem bi bilo – spomnimo se dokapitalizacij slovenskih državnih bank – politično skrajno nepriljubljeno, nemara že kar uničujoče za posamezne vlade. Morebiti malce paradoksalno je tako okvirna pripoved časopisa Bild – čeprav na prvi pogled kritična do nemške vlade – pomagala zamegliti dejstvo, da je šlo pri prvem grškem svežnju zlasti za posredno davkoplačevalsko reševanje evropskih bančnih kreditorjev Grčije.
Prologu je sledilo prvo dejanje grške drame. Potem ko je socialistična vlada v Atenah na delavski praznik 1. maja napovedala prve ukrepe zategovalne politike in požela prve množične proteste, so ji države evrske skupine in Mednarodni denarni sklad (IMF) naslednji dan obljubili 110 milijard evrov triletnih premostitvenih kreditov. Slovenija, njeni davkoplačevalci, so za ta sveženj prispevali slabih 400 milijonov evrov. Takratni finančni minister Franci Križanič je ob tem dejal, da gre za donosno naložbo, ekonomist Jože Mencinger, da posojenega denarja ne bomo nikoli več videli, sindikalist Branimir Štrukelj pa, da ni nobenega razloga, da bi slovenski delavec plačeval za grško gospodo.
»Načrt ne bo deloval«
Mencinger je v svoji jedrnatosti soglašal s francoskim ekonomistom Charlesom Wyploszem, ki je dan po sprejetju 110-milijardnega svežnja pod naslovom In zdaj? Mračni scenarij na voxeu.org med drugim zapisal: »Načrt ne bo deloval. Grčija naj bi zmanjšala svoj proračunski primanjkljaj za 11 odstotnih točk (s 14 odstotkov BDP na manj kot 3 odstotke, op. a.) v treh letih. To bi bilo zahtevno že v primeru, če bi bilo okrevanje gospodarstva močno. Znižanje javnih izdatkov pa bo skupaj s psihološkim učinkom krize izzvalo globoko recesijo, ki bo povečala primanjkljaj. To bo skupaj s socialnimi in političnimi posledicami krize grški vladi brez dvoma onemogočilo izpolnjevanje zavez. In kakšni bodo ukrepi potem? (...) Vlade držav Evropske unije bodo morda pred novo blamažo v skušnjavi, da bi popuščale. Če bodo, bodo morale vložiti še več denarja. Če ne bodo, bo grška vlada razglasila stečaj, ki naj bi se mu prav s tem načrtom izognili. (...) Ko bodo trgi to enkrat ugotovili, se bodo zahtevani donosi na zapadle dolgove bodisi povišali bodisi jih ne bo mogoče več refinancirati. Grčija bo potem v celoti odvisna od IMF in evropskih vlad.«
Toda v političnih in medijskih razpravah tistih dni so bile ekonomske plati načina, na katerega se je EU oziroma evrska skupina ob sodelovanju Evropske centralne banke (ECB) in IMF lotila reševanja grške (pre)zadolženosti, povsem potisnjene v ozadje. Mediji in njihovo občinstvo (v spletnih komentarjih, blogih in na družbenih omrežjih) so v najboljšem primeru moralizirali, v najslabšem pa demagogizirali po zgledu tabloida Bild (in Štruklja). Na drugi strani je bil nastop nemške kanclerke Angele Merkel v bundestagu (5. maja 2010) ob predlogu zakona, s katerim je Nemčija Grčiji zagotovila dobrih 22 milijard evrov (petino celotnega svežnja) posojil, povsem v znamenju »geopolitičnega« premisleka o Evropski uniji, nemški vlogi v njej in navsezadnje o globalnem položaju Nemčije. Če zdaj ukrepamo, ščitimo svojo valuto, je kanclerka dejala poslancem. Evropa nas gleda, kajti brez nas in proti nam ne bo nobene odločitve, »z nami lahko pridejo in bomo prišli do odločitve, ki je primerna politično- zgodovinski razsežnosti razmer«. Njenemu finančnemu ministru Wolfgangu Schäublu, velikokrat brez dlake na jeziku, a hkrati vselej previdnemu z obljubami, pa je malce po križaničevsko vendarle ušlo, da ta sveženj ne pomeni obveze za morebitne naslednje oziroma da bi »dogovorjeni ukrepi morali zadostovati«.
Ob sprejetju prvega reševalnega svežnja je grški javni dolg znašal dobrih 300 milijard evrov oziroma enoinpolletni BDP države. Nobena od držav, ki so morale kasneje po ukazu in pod skrbništvom evrske skupine, ECB in IMF zategovati pas (Irska, Španija, Portugalska, Ciper), ni bila tolikanj zadolžena, pa tudi razlogi za to, da so »vsiljeno pomoč« potrebovale, so bile v marsičem drugačni. Pripombe, da se je njim z zdravili, kakršna so bila predpisana tudi Grčiji, posrečilo stabilizirati javnofinančne razmere (kolikor se jim pač je), ki jih je bilo kasneje velikokrat mogoče slišati z različnih strani, zato zgrešijo bistvo. Predvsem pa odvračajo pozornost od vprašanja, kako je bilo mogoče, da se je Grčija »sredi Evrope«, ob nadzoru ECB in evropske komisije, tolikanj zadolžila. (Če že vprašanje, kako je lahko vstopila v evrsko območje, pustimo ob strani.) Priročni odgovor, da so v Atenah poneverjali bilance, je pač bolj izgovor, podoben tistim iz revizorskih hiš in bonitetnih agencij, ki v poplavi izvedenih finančnih instrumentov niso videle nobenega problema (temveč vrednostne papirje z najvišjo boniteto).
Kakorkoli, če bi bila Grčija, recimo, Argentina, bi najkasneje tisto poletje leta 2010 razglasila stečaj, devalvirala svojo valuto, zaprosila za pomoč IMF in se začela pogajati z upniki. Ti bi ji nazadnje odpisali del, morda celo večji del dolga, razvrednotenje valute bi kratkoročno povečalo konkurenčnost grškega turizma in izvoznih izdelkov ter podražilo uvoz, inflacija bi ob srečnem razpletu okoliščin poskočila zgolj za krajši čas in država bi se ob preudarni politiki, tudi varčevanju v javnem sektorju (a ne pri naložbah), in učinkovitejši izterjavi davkov lahko polagoma postavila na noge. Z evrom in z (geo)političnimi zapleti, povezanimi z njim, pa takšen razplet ni bil mogoč.
Toda, kot so v drugi polovici tistega usodnega leta 2010 po Wyploszu ugotavljali tudi drugi ekonomisti, pot, ki jo je ubrala »trojka«, ni bila edina možna, sploh pa ne obetavna. In če ostanemo pri Wyploszu – ta je konec leta 2010 pod naslovom Evrsko območje drsi v začarani krog zapisal: »Prihodnji zgodovinarji bodo ugotavljali, ali je bilo 'reševanje Grčije' iskren izraz solidarnosti ali grob poskus francoske in nemške vlade, da se izogneta še enemu krogu davkoplačevalsko financiranega reševanja bank. Vsekakor pa gre za trenutek, ko se je polom začel.«
Polom je bil najprej videti tako, da je grška vlada močno zamujala s sprejemom napovedanih reform, torej zategovalnih ukrepov. Skozi parlament jih je spravila šele sredi naslednjega leta, ravno pravočasno, da se je lahko izpogajala za naslednji reševalni sveženj. Ta je bil v vseh podrobnostih dogovorjen februarja leta 2012, po njem pa naj bi zasebni lastniki grških državnih obveznic odpisali del terjatev in privolili v znižanje obrestne mere za preostali del. Grška vlada se je o tem odpisu (skupno so imeli zasebni upniki v rokah za dobrih 200 milijard evrov grških obveznic) morala dogovoriti sama in nazadnje se ji je, še pod vodstvom dotedanjega finančnega ministra Lukasa Papadimosa (Papandreu je o drugem reševalnem svežnju najprej hotel razpisati referendum – kakor je ob tretjem to storil Aleksis Cipras – nato pa je odstopil), to posrečilo.
Utvara ekspanzivnega zategovanja
A medtem ko se je stari grški dolg z odpisom, zamenjavami obveznic in drugimi operacijami znižal za okroglo 100 milijonov evrov, je država z drugim reševalnim svežnjem dobila novih 100, točneje 109 milijard evrov pomoči z ročnostjo od sedem do petnajst let. Grški javni dolg, so takrat zatrjevali avtorji tega svežnja, tokrat že iz novoustanovljenega (namenskega) European Financial Stability Facility, evropskega »rezervnega sklada« – EFSF (slovenski delež v njem znaša 134 milijonov evrov), se bo ob izpeljanih reformah s tem novim svežnjem leta 2020 znižal na 120 odstotkov BDP.
Da se ne bo, niti približno, je kaj kmalu postalo jasno. Grški BDP je v samo dveh letih padel za več kot petnajst odstotkov, brezposelnost se je podvojila, potrošnja, zasebna in javna, pa padla za približno četrtino. Delni odpis dolga gor ali dol, če je bila Grčija leta 2010 zadolžena za poldrugi letni BDP, je bila konec leta 2012 za 1,6 BDP in naslednje leto že skoraj za 1,8 BDP, kajti njeno gospodarstvo se je leta 2013 še za malenkost »skrčilo«. Da načrt res, kot je napovedal Wyplosz, »ne deluje«, je junija tega leta prvič priznal tudi IMF v poročilu o izvajanju aranžmaja za Grčijo: »Zaupanje trgov ni bilo obnovljeno, bančni sistem je izgubil 30 odstotkov depozitov, gospodarstvo pa se je soočilo z veliko globljo recesijo, kot je bila pričakovana, in izjemno visoko brezposelnostjo. Javni dolg ostaja previsok in ga bo morebiti treba prestrukturirati, kar bo banke, oslabljene zaradi recesije, dodatno prizadelo. Konkurenčnost se je malce popravila zaradi padajočih plač, strukturne reforme pa so zastale in prav tako se opoteka produktivnost.«
IMF je objavil kar nenavadno samokritiko o politiki glede Grčije, je ob tem v New York Times pod naslovom Grška obžalovanja zapisal nobelovec Paul Krugman: »Na prvi pogled poročilo navaja dve glavni napaki sklada: ni pravočasno ugotovil, da Grčija dolgov preprosto ne more v celoti poplačati, in krepko je podcenjeval ekonomsko škodo, ki jo bo povzročilo zategovanje. Obe napaki sta bili, če smem reči, razvidni od samega začetka. Načrt trojke očitno ni bil stvaren in vsi keynesijanci smo svarili, glasno, da so na podlagi normalnih obdobij ocenjeni multiplikatorji zelo zavajajoči. Vse, kar je mogoče reči, je, da je bil IMF boljši od drugih dveh delov trojke, zlasti od ECB, ki je še posebej podlegla utvari ekspanzivnega zategovanja.«
Prevedeno v primerjavo se je po treh letih in dveh dejanjih grške drame začelo prebijati spoznanje, da kravi, ki naj bi dajala več mleka, ni mogoče zmanjšati obrokov trave in jo istočasno še vpregati v težko naložen voz. A prevladalo to spoznanje (vse do danes) ni. Mnogi so prepričani, da predvsem zaradi nemškega vztrajanja pri ordoliberalizmu oziroma logiki »švabske gospodinje«, da ni mogoče porabiti več, kot imaš, je pa treba vrniti vse, kar si si izposodil, medtem ko se drugim zdi, da vidijo dolgo »nevidno roko« Wall Street oziroma globalnega, levičarsko rečeno, neoliberalizma. Doktrinarno omenjeno ni tako zelo daleč vsaksebi, vsekakor pa je v popolnem nasprotju s programom in ideologijo stranke, ki je na ekonomskih, socialnih in družbenih posledicah trojkinega reševanja Grčije januarja leta 2015 v Atenah prevzela oblast.
V samo dveh mesecih pred zmago Sirize na volitvah so Grki iz bank »za vsak primer« dvignili okroglih 15 milijard evrov. Programske obljube stranke, njenega voditelja in zdaj premierja Aleksisa Ciprasa ter njegovega finančnega ministra Janisa Varufakisa so bile nezdružljive s politiko trojke: izstop države iz evrskega območja, grexit, je postal realna možnost. In le nekaj dni po inavguraciji Ciprasove vlade je ECB 4. februarja zaprla kreditno linijo za grške banke, da bi novo vlado prisilila v kompromis po trojkinem diktatu. Naval na grške banke je ta poteza še okrepila in do konca meseca so varčevalci iz njih umaknili še osem milijard evrov. Varufakis je bil v Bruslju zaradi grozečega zloma bančnega sistema prisiljen priznati veljavnost pogojev drugega svežnja, toda o naslednjem se je bila levičarska grška vlada pripravljena pogajati le na povsem drugačni podlagi. Strnjeno bistvo njenih predlogov sta bila konec zategovalne politike in prestrukturiranje dolga z delnim odpisom, da bi država lahko ohranila evro.
Schäublov oproda Dušan Mramor
Osemnajst ekonomistov na čelu z nobelovcem Josephom Stiglitzem je v tistih dneh v Financial Times objavilo pismo, v katerem olajšanje dolžniškega bremena navajajo kot temeljni pogoj za vzdržno rešitev Grčije: »Najprej gre za podaljšanje moratorija na servisiranje dolgov, na primer za naslednjih pet let, in po tem odmrznitev le v primeru, da bo grško gospodarstvo raslo z najmanj 3-odstotno stopnjo in povrnilo polovico padca BDP po letu 2008. Precedens za takšen dogovor je klavzula v britansko-ameriškem sporazumu po drugi svetovni vojni, po kateri Veliki Britaniji ni bilo treba vračati dolga, dokler njeno gospodarstvo ni doseglo s sporazumom dogovorjenih kazalnikov. Drugič, gre za določeno zmanjšanje dolga, da bi dodatno povečali proračunski manevrski prostor. Tretjič, gre za izdatno finančno podporo učinkovitim naložbenim projektom, zlasti izvoznim. (...) Znižanje dolžniških bremen pa ne bo zadostovalo: Grčija mora izvesti reforme. Verjamemo, da je pomembno razlikovati med zategovanjem in reformami; obsodba zategovanja ni podpora protireformni politiki. Makroekonomska stabilizacija je mogoča ob rasti in povečani učinkovitosti davčnega sistema, ne pa z rezanjem javnih izdatkov, ki je zmanjšalo davčno osnovo in povečalo stopnjo zadolženosti.«
Zdravilo, ki so ga predpisali Grčiji, je nekaj dni po objavi pisma v nekem intervjuju dejal Stiglitz, je bilo strupeno. »Dolg se je povečal, gospodarstvo pa skrčilo.« Prepričan, da je za Evropo in svet najboljše, da evro obstane, je Stiglitz za največji problem označil Nemčijo, ki je po njegovi oceni z evrom največ pridobila: »Večina ekonomistov pravi, da bi – če že kdo – morala evrsko območje zapustiti Nemčija. Marka bi zrasla, kar bi nemško gospodarstvo zavrlo.« V tem scenariju bi Nemčija po Stiglitzevih besedah ugotovila, da evro potrebuje, in bi bila morda bolj pripravljena pomagati državam v težavah.
To, na kar Stiglitz namiguje z »zaviranjem« nemškega gospodarstva, so predvsem velikanski zunanjetrgovinski presežki Nemčije, ki se zdaj že bližajo desetim odstotkom BDP (oziroma 300 milijardam evrov). Kakor primanjkljaj v menjavi kaže na nižjo konkurenčnost države (zaradi česar se ta, kot denimo Grčija, mora zadolževati), presežek kaže na »pretirano« konkurenčnost (zaradi česar mora ta država, v tem primeru Nemčija, v globalnih okvirih pa na primer Kitajska, drugim denar posojati, da lahko kupijo njeno blago). Neravnovesje je mogoče odpravljati bodisi z razvrednotenjem valute (kar bi Grčija lahko storila le z lastno, v okviru evra pa ne) bodisi njeno podražitvijo (kar je Nemčija z marko storila v 70. letih prejšnjega stoletja, z evrom ne more). Zaradi skupne valute je razpoložljivih ukrepov manj, a še ti niso bili uporabljeni. Nemčija, denimo, ni dvignila domačega povpraševanja (kar bi lahko storila z bolj velikodušnimi tarifnimi sporazumi o plačah in javnimi vlaganji v infrastrukturo, zaradi česar bi Nemci kupovali tudi več grških oliv in sira ter turističnih aranžmajev v Grčiji), po drugi strani pa je grškemu gospodarstvu z zategovalno politiko onemogočila rast in dvig konkurenčnosti.
To, na kar so nekateri ekonomisti opozarjali vse od uvedbe evra, je najkasneje na tej točki grške drame – po dveh reševalnih svežnjih in skupno 220 milijardah evrov – postalo očitno vsem, ki so to hoteli razumeti: skupna valuta brez skupne proračunske politike in posledično politične unije je početje z veliko možnosti za neuspeh in bolj malo ekonomsko utemeljenega upanja na srečen razplet. Ker pa so odločale politične računice, ideološki predsodki in v naslednjem dejanju drame tudi osebne zamere, severnjaški blok pod vodstvom Nemčije novi grški vladi ni bil pripravljen popuščati. V pogajanjih, no, pri vsiljevanju diktata za tretji reševalni sveženj je imel ta blok zagotovljeno tudi podporo Slovenije, kajti njen finančni minister Dušan Mramor je februarja leta 2015 tako opredelil stališče Ljubljane: »Slovenija, ki ima pol toliko zadolžitve kot Grčija, ima skoraj toliko – nekoliko manj – obremenitve z obrestmi v BDP in s tega vidika je grški dolg prav tako vzdržen kot slovenski dolg. Zato bomo vztrajali pri tem, da Grčija poravna svoje obveznosti in nadaljuje s strukturnimi reformami.«
Izid je v še razmeroma svežem spominu. Grška vlada, ki ni hotela tvegati grexita, je kljub drugačnemu izidu referenduma julija leta 2015 pokleknila na vsej črti. V zameno za 86 milijard evrov dodatne pomoči v naslednjih treh letih je dobila nalogo, da poenoti sistem davka na dodano vrednost (da ga, pravzaprav, poviša), poreže javne izdatke in ustvari 3,5 odstotka primarnega (pred stroški obresti) proračunskega presežka, »fleksibilizira« trg delovne sile, privatizira in umakne nekatere zakone, ki jih je medtem sprejela. In čeprav to najbrž ni bil neuradni del dogovora, odstop Janisa Varufakisa v končnici tretjega dejanja grške drame ni nikogar zares presenetil.
Podružbljanje zasebnih tveganj
Toda pravi poraženec, če je treba uporabiti ta pojem, je bil Aleksis Cipras. Referendum, s katerega predvidljivim izidom si je obetal na svojo stran pridobiti Francijo in še koga, ni imel želenega učinka. Še več, Schäuble je na »pogajalsko« mizo zabrisal zahtevo, da Grčija prehodno zapusti evrsko območje. Bil je to ultimat – po moje ali nikakor – ki ga je ECB podkrepila z zamrznitvijo kreditiranja grških bank. Na Ciprasov blef je evropska dvojka (IMF je medtem povsem presedlal na stališče, da Grčija dolga v celoti nikoli ne bo sposobna vrniti, zato je del terjatev treba odpisati, sicer sklad glede na svoj statut pri tem svežnju ne sme sodelovati) odgovorila z vso močjo.
Čim bolj celoviti podobi na ljubo pa je na tem mestu seveda treba dopolniti prejšnjo trditev, da so za »argumentom« moči stale politične računice, ideološki predsodki in tudi osebne zamere ter bolj malo ekonomsko utemeljenega upanja na srečen razplet. Kajpak je ekonomija imela pomembno vlogo, vendar ne s stališča najbolj racionalne odločitve za Grčijo. Ekonomsko korist, posredno in neposredno, od takšnega načina »reševanja« imajo že vseskozi le tuji posojilodajalci (ne pa tudi grški pokojninski skladi, ki so kupovali državne obveznice kot domnevno varno naložbo). Posredno predvsem Nemčija, kot so nekaj tednov po sklenitvi tretjega svežnja v študiji ugotovili ekonomisti Geraldine Dany, Reint Gropp, Helge Littke in Gregor von Schweinitz z nemškega ekonomskega inštituta v Halleju. Se spomnite »senzacionalnih« novic o negativnih obrestnih merah na nemške obveznice (ko so se njihovi kupci ne le »odpovedali« obrestnim donosom, temveč celo delčku glavnice)? No, vsaka slaba novica o Grčiji je bila dobra za Nemčijo, ker so se vlagatelji takrat trumoma umikali v varne naložbe. Po omenjeni študiji je Nemčija z na ta način znižano obrestno mero privarčevala približno 100 milijard evrov.
Prav tako nemška ekonomista Jörg Rocholl in Axel Stahmer pa sta v lanski študiji ugotovila, da je od 220 milijard evrov »pomoči« iz prvih dveh svežnjev v grškem proračunu tako ali drugače končalo le deset milijard evrov, več kot 200 milijard pa je šlo za servisiranje kreditov (odplačevanje glavnice in obresti) in dokapitalizacijo (grških) bank. In ni dvoma, da bo kakšna prihodnja študija po letu 2018, ko se izteče tretji sveženj, pokazala podobno razmerje kot omenjena, kajti po vsebini med tremi svežnji ni bistvenih razlik: vsi trije so v resnici prenašanje tveganj zasebnih posojilodajalcev na grško prebivalstvo in poleg tega na (predvsem) evropske davkoplačevalce – štiri petine od še vedno več kot 300 milijard evrov terjatev do Grčije ima zdaj v rokah trojka.
Kakorkoli, prihaja pomlad in za njo poletje, z njima pa neizbežno tudi naslednja slika v končnici tretjega dejanja grške drame (ki mu utegne po izteku tretjega svežnja prihodnje leto slediti četrto dejanje oziroma »pogajanja« o naslednjem svežnju »pomoči«). Do sredine letošnjega leta zapade za več kot 10 milijard grških obveznosti. Če država ne bo dobila novega obroka denarja iz tretjega svežnja, teh obveznosti ne bo mogla poravnati. Zahtevani donosi na grške desetletne obveznice so znova onstran vzdržne meje in se približujejo osmim odstotkom. IMF se še vedno ni odločil, ali naj sploh sodeluje pri tretjem svežnju, finančni ministri evrskega območja pa naj bi v ponedeljek (20. februarja) odločali o pogojih, ki bi jih morala izpolniti Grčija, če hoče dobiti nujno potrebno naslednjo injekcijo »pomoči« iz tekočega svežnja.
Govorjenje o pogojih je seveda svojevrstna olepšava, kajti v bistvu gre za trde zahteve evrskega ordoliberalnega bloka. Tega poosebljajo nemški finančni minister Schäuble in nizozemski predsedujoči evrski skupini Jeroen Dijsselbloem (zdaj oba nekaj tednov oziroma mesecev pred parlamentarnimi volitvami) ter Klaus Regling, nemški direktor EFSF in ESM; slednji je stalni evropski »rezervni sklad« s člani evrske skupine kot delničarji (Slovenija po dokapitalizaciji jamči za tri milijarde evrov njegovih obveznosti, vplačala pa je 350 milijonov evrov). Ordoliberalci zahtevajo nove varčevalne ukrepe, med katerimi velja omeniti znižanje pokojninskih izdatkov (s čimer se IMF strinja), in vztrajajo pri 3,5-odstotnem primarnem proračunskem presežku (za kar IMF pravi, da je nemogoča zahteva) naslednje leto. In nato za ves čas odplačevanja »pomoči«, torej nekaj desetletij (mimogrede, v zadnjega pol stoletja se je po študiji ekonomistov Barryja Eichengreena in Uga Panizze iz leta 2104 le osmim državam na svetu posrečilo več kot 3-odstotni primarni presežek vzdrževati več kot deset let), saj bi se šele tja proti polovici stoletja grška zadolženost zmanjšala za več kot polovico in dosegla maastrichtsko mejo 80 odstotkov.
Po malem torej zadnje leto vsakdo »igra« proti vsakomur: IMF hkrati proti Schäublu in Reglingu ter proti Grčiji, evrska skupina in ESM proti IMF ter Grčiji, Grčija pa proti IMF (ko gre za pokojnine) in evropskim ordoliberalcem. Hkrati pa vsi, kot je konec lanskega decembra v kolumni za Project Syndicate zapisal Janis Varufakis, lažejo: »Evropska komisija in ECB lažeta, ko trdita, da grški 'program' lahko deluje, če bo grška vlada ukrepala, kot ji je naloženo. Nemčija laže, ko vztraja, da se Grčija lahko pobere brez znatnega olajšanja dolžniškega bremena, zgolj z več zategovanja in strukturnih reform. Sedanja grška vlada laže, ko pravi, da se nikoli ni strinjala z nemogočimi fiskalnimi cilji. Ne nazadnje pa laže IMF, ko se njegovi funkcionarji pretvarjajo, da niso odgovorni za vsiljevanje teh ciljev.«
Res, grška dolžniška drama (v za zdaj treh dejanjih) je komaj pregleden klobčič laži, sprenevedanja, preračunljivosti, dvoličnosti, zavajanja, spletk, izsiljevanj, ultimatov in slepilnih manevrov. Drama groze brez konca in brez enega samega pozitivnega lika v glavni vlogi, pa z milijoni žrtvovanih neprostovoljnih statistov. Ki tudi po najnovejših javnomnenjskih poizvedbah kljub vsemu zategovanju še vedno skoraj dvotretjinsko menijo, da mora Grčija obdržati evro. Grška drama tako ni samo zgodba o zapravljeni sedanjosti ene in prihodnosti druge generacije, temveč tudi zgodba o skrajno lahkomiselnem poigravanju z verodostojnostjo oziroma z zaupanjem v evropsko integracijo.
