Letos spomladi bo minilo pet let, odkar je na Jesenicah pod težo dolgov propadel trofejni hokejski klub. V železarskem mestu so v tem času na različne načine poskušali obuditi panogo in jo znova umestiti na mednarodni zemljevid, a se nekdanji slavi nikakor niso uspeli približati. Bo poslej drugače?
Zdaj že lahko trdimo, da na Jesenicah nastajajo zametki nove zgodbe. V projekt obuditve jeseniškega hokeja se je resno vključila skupina ljudi, med katerimi je medijsko najbolj izpostavljen Tomaž Razingar, še nedolgo tega eden najbolj prepoznavnih hokejistov v rdečem dresu. »Hokej v mestu želimo vrniti na nekdanjo raven,« je odločen Tomaž Razingar. Med njegovimi somišljeniki v novem projektu sedijo ljudje z različnih področij (pravnega, marketinškega, finančnega…), ki so že vzpostavili stik z vodstvom EBEL, saj ni skrivnost, da si na Jesenicah močno želijo vrnitve v nekoč mikavno tekmovanje za slovenski trg. Pot do podviga bo kajpada še zelo strma, zato morajo na Jesenicah najprej ugotoviti, ali sploh obstaja dovolj lokalne podpore za oživitev hokeja.
»Ko se je reprezentanca uvrstila na zimske olimpijske igre v Soči, so vsi govorili, da je takšen uspeh neponovljiv, a bomo čez leto dni znova nastopali na tekmovanju s petimi krogi. Skrajni čas je že, da hokej na Jesenicah znova postavimo na vidno mesto,« je razlagal Razingar, ki je poslovno pot zunaj hokeja pred leti začel v gostinstvu in turizmu. Na Jesenicah so v minulih dneh obširneje oglaševali včerajšnjo hokejsko tekmo z Asiagom (3:2 po podaljšku), na katero so povabili več kot dvesto gospodarstvenikov in politikov, med katerimi so bili vsi gorenjski župani, veleposlanika Kitajske in Rusije… Odziv navijačev je prav gotovo zadovoljil organizatorje dogodka, saj se je na tribunah Podmežakle zbralo okoli 3000 obiskovalcev, kar je rekord v tej zimi. O tem, kaj bodo na Jesenicah prinesli prihodnji tedni in meseci, še nihče ne more trditi z gotovostjo, a če bo precej sprto in zamerljivo okolje vendarle našlo skupni jezik, bi hokejske Jesenice lahko kmalu spet zadihale s polnimi pljuči. Morda tudi z Matjažem Kopitarjem na trenerski klopi in aktivnejšim sodelovanjem njegovega zvezdniškega sina Anžeta.
In Olimpija? V Ljubljani vse stavijo na pomoč župana Zorana Jankovića, vendar zgolj občinska sredstva prav gotovo ne bodo rešila vseh tivolskih tegob. Olimpija je medtem zapravila tudi teoretične možnosti za čudežno uvrstitev v končnico, ki je v Šiški ni bilo že od leta 2012. Vodstvo kluba se je znova opeklo v predvidevanjih, da bo nova zima prinesla več miru v Tivoli. Hokejisti Olimpije so v profesionalni ligi obsojeni na životarjenje, zato ni čudno, da je v zadnjih mesecih iz kluba pobegnilo že sedem igralcev. Koliko časa še? Koliko časa bo Olimpija še izkoriščala svoje hokejiste? Kdaj bodo njihove denarnice spet polne? Bodo igralci sploh dobili priložnost za dostojno življenje?
