Kar 11 milijonov ameriških televizorjev je od leta 2014 po spletu vsak dan posredovalo podatke v podatkovno bazo Vizia, kaj gledajo lastniki aparatov, ne da bi ti to sploh vedeli. Tako se je za vsakega vedelo, katere filme in TV-serije, kateri TV-program, tudi katere reklame gleda, ali gleda videe ali filme na disku blu-ray.
Podatke prodajal oglaševalcem
»Vizio je to goro podatkov spremenil v lep prihodek, ko je vse te osebne podatke o tem, kaj kdo od njegovih kupcev gleda, prodajal oglaševalskim podjetjem,« pravi Lesley Fair, odvetnik pri Federal Trade Commission (FTC), ameriškem regulatorju za komercialne dejavnosti. »Pri tem ne gre za povzemanje nacionalnih tendenc, ampak za zelo natančne podrobnosti o vsakem kupcu.«
Podatkom o tem, kaj kdo gleda, so pri Viziu dodali še informacije o spolu, starosti, prihodku, stopnji izobrazbe, stanu (poročen ali samski) in obsegu družine. Do teh podatkov so prišli prek naslova IP, torej prek številke, ki natančno določa računalnik v omrežju spleta. S pomočjo naslova IP so namreč lahko z vdorom v računalnik in sledenjem uporabnikovi spletni komunikaciji ugotovili vse omenjene podrobnosti, pri čemer je proizvajalcu televizorjev pomagalo za to specializirano podjetje. Vsekakor podatek o tem, kaj nekdo gleda po televiziji, postane dragocen vir informacije za oglaševalske agencije, zlasti če je gledalec predstavljen z vsemi podrobnostmi svojega profila.
Majhna kazen
Po tožbi Federal Trade Commission je proizvajalec televizorjev Vizio privolil v plačilo 2,2 milijona dolarjev (2 milijona evrov), kar je pri treh milijardah letnega prometa drobiž. Viziu je torej očitano, da je spremljal televizijske navade kupcev in pridobljene podatke posredoval oglaševalcem, ne da bi pri tem kupce prosil za dovoljenje. Tako so lahko oglaševalci pošiljali kupcem omenjenih televizorjev reklame, ki so ustrezale njihovemu profilu, in to ne le na televizor, ampak na vse njihove naprave – na računalnik, tablico, telefon…
Drugi pomembni proizvajalci televizorjev povsod na svetu naj bi počeli iste stvari. Toda v ZDA in tudi v številnih drugih državah mora proizvajalec najprej kupce prositi za dovoljenje, Vizio pa tega ni storil. Vizio je v svojo obrambo navedel, da je res osebne podatke prodal oglaševalskim agencijam, a jim pri tem ni izdal imena in priimka svojih kupcev. Vsekakor podatkov ne bi smel zbirati in hraniti brez njihovega dovoljenja.
Veliki brat v digitalni dobi
Prehod iz analogne v digitalno dobo prinaša nevarnost, da nekdo s pomočjo spleta spremlja navade uporabnika televizije, računalnika, tablice in drugi aparatov. Ravno pri sodobni televiziji, kjer se posameznik običajno sprosti, bi ga lahko, kot bi rekel Orwell, spremljal veliki brat, tako da bi bilo zabeleženo vse, kar je nekdo gledal. Tako shranjeni podatki, ki bi na primer lahko pričali o njegovi politični usmerjenosti ali o njegovem odnosu do spolnosti, bi predstavljali veliko nevarnost za posameznika, za njegovo pravico do zasebnosti.
Slovenski informacijski pooblaščenec je že pred več leti izdal smernice, ki naj zagotavljajo zasebnost pri gledanju digitalne televizije in preprečijo nepooblaščeno zbiranje zasebnih podatkov. Vedno namreč obstaja nevarnost, da bi zbrani podatki prišli v roke nekomu, ki bi jih lahko zlorabil morda še kako drugače kot v oglaševalske namene. Zato je vsako hranjenje tovrstnih podatkov nevarno. V tem smislu je bil pred dvema letoma predmet kritike Samsung, ki je izdeloval pametne televizorje, ki se niso samo odzivali na glasovna sporočila uporabnikov, ampak so ta glasovna sporočila tudi hranili in posredovali naprej.
