Sprva je kazalo, da jo bodo gostje na 27. otroškem parlamentu v mestni hiši, ki ga tradicionalno pred nacionalnih zasedanjem organizira Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana, odnesli le s pozdravnimi govori. A po spodbudi predsedujoče osnovnošolke Ajde Zakrajšek, da ni napačnih vprašanj, so začele roke okoli 40 delegatov ljubljanskih osnovnih šol pogumno švigati v zrak.
Kar dve uri so jim varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, njen namestnik Tone Dolčič, Aleksandra Igličar Čepan iz zavoda za zaposlovanje in Breda Primožič Novak iz občinskega urada za preprečevanje zasvojenosti razlagali o svojih vsakdanjih izzivih, pripovedovali o svoji poklicni poti in odločanju zanjo, delili nasvete in vlekli vzporednice s svojim otroštvom, jih hrabrili in odgovarjali na vprašanja, ali pri izbiri srednje šole oziroma poklica slediti srcu, staršem, svetovalnim delavkam ali denarju.
»Ni hujšega za otroka, kot da mu odrasli rečejo: o tem pa ne bomo govorili,« je med drugim izpostavila Nussdorferjeva, ki je bila tako kot ostali gostje navdušena nad radovednostjo mladih parlamentarcev. Ti so jih začeli spraševati še o pravici do osebnega mnenja, strahu pred migranti, volilni pravici in še bi nadaljevali, če ne bi sledil odmor. Po malici je prišel čas za njihovo plenarno razpravo, katere krovna tema je bilo načrtovanje prihodnosti.
Naučili bi se radi življenja
Najzgovornejši iz šolskih parlamentov so veliko časa namenili razpravi o šoli in ocenah, čeprav to niti ni bila uradna podtema zasedanja, a na tem področju imajo največ predlogov za spremembe. »Bolj kot ocene bi moralo biti pomembno znanje. Ocene ne odražajo vedno našega znanja,« je začel eden od novopečenih mladih parlamentarcev. Z njim se je v veliki meri strinjal zgovorni osnovnošolec Leon: »Pojma nimam, kaj smo se lani učili pri zgodovini, pa sem vedno zelo enostavno pisal štiri. To nam ne pomaga v življenju, četudi je cel razred pisal pet. Ne moreš vsega znanja pridobiti v šoli. Šola mora učence samo spodbujati, da ugotovijo, kaj jih zanima in da se potem zunaj šole ukvarjajo s tem.«
Učenci 8. in 9. razreda so si zaželeli tudi več dnevno uporabnega znanja v šoli. Namesto ur zgodovine in geografije bi se raje učili o davkih, mediaciji, medsebojnih odnosih, drugih kulturah, globalizaciji. Čim več takšnega znanja, kako se znajti v življenju, da bi bili hitreje neodvisni od staršev. A so se med njimi našli tudi številni zagovorniki obstoječega šolskega sistema. »Nihče se ne bi učil, če ne bi bilo ocen. Osnovna šola ne sme biti prelahka. To je nekaj najlažjega, kar bomo naredili v življenju,« je dejal eden od tistih, ki so prepričani, da bi morali samostojnost in znanje za življenje otroci dobiti doma. Ali pa recimo pri tabornikih in skavtih.
Naj volijo mlajši ali starejši?
Prav zaradi precejšnjega nestrinjanja je bila včerajšnja debata osnovnošolcev, ki so zastopali svoje šole, še toliko živahnejša. Niso se mogli poenotiti, ali bi morali imeti vsi napovedano spraševanje in ali bi morali spremeniti kriterije za ohranitev posebnih statusov, a njihove replike so bile kljub nasprotovanju spoštljive. »Če bi imeli pouk zunaj, bi se še manj skoncentrirali, ker bi gledali ptiča na drevesu ali razmišljali o nogometu,« je bilo eno od nasprotujočih si mnenj, ki je očitno prepričalo kar nekaj prisotnih, saj sklep tako kot mnogi na koncu ni bil sprejet.
»Da bi lahko volili že pri šestnajstih letih, se mi zdi zelo slaba ideja, bi pa predlagal, da ne bi imeli več volilne pravice starejši od 80 let. Mogoče je slišati kruto, ampak ne gre več za njihovo prihodnost,« je predlagal Nikolaj, a njegov predlog ni dobil niti približno dovolj glasov. So pa po ponovnem štetju mestni parlamentarci sprejeli sklep, da bi radi volilno pravico že pri 16 letih. Navedli so tudi primera iz Združenih držav Amerike in Velike Britanije, kjer njihovi vrstniki ne bi glasovali tako, kot so izglasovali starejši.
Precej bolj soglasno so sprejeli, da se ne sme nobenega izločati iz družbe zaradi drugačnosti; da bi mediji morali pokazati več dostojanstva do žrtev; da bi morali predvajati manj resničnostnih šovov, ker poneumljajo ljudi; da ne bi smele trgovine metati toliko hrane stran; da bi morali več delati za to, da odpadki sploh ne nastanejo in da bi morali postati električni avtomobili bolj dostopni, vendar že dobro razumejo, da je v ozadju veliko lobiranja velikih svetovnih igralcev.
