Gre za najbolj odvečno, škodljivo in neetično industrijo. Izdeluje edini izdelek, ki vas, četudi ga uporabljate natančno tako, kot je namenjeno, ubije; in to kar 2/3 uporabnikov (po študiji prof. E. Banks). Poznavalec tega področja, Stanfordski prof. Robert N. Proctor, pove: »Ne poznam nobenega tobačnega podjetja, ki bi kadar koli priznalo, da milijoni ljudi umirajo zaradi cigaret, da cigarete zasvojijo podobno kot kokain in heroin, da načrtno oglašujejo in prodajajo otrokom itd. In za nobeno teh naštetih stvari se nikoli niso opravičili.« V sodnih postopkih v ZDA in Kanadi (tam ljudje tožijo to industrijo, ne pa industrija držav, ko skušajo rešiti lastne državljane) vztrajajo do grenkega konca.
Spomnil bi na cinično izjavo tobačnikov iz leta 1964, ko je prišla dokončna potrditev, da kajenje povzroča raka: »Sama sreča, da ne morejo prekiniti s to razvado.« Gre za njihovo dobro poznavanje moči zasvojenosti z nikotinom, ki je javno niso nikoli priznali: zato njihov nasvet – opustite cigareto – lahko razumemo zgolj cinično. Vprašajmo se, kako bo TI reagirala na generacijo brez tobaka – ko se bo prekinilo dovajanje novih generacij nadomestnih kadilcev (njihov izraz: za vsakega umrlega kadilca iščejo novega, mladega). To je izhodišče za razumevanje obljub manj škodljivih cigaret.
Teh namreč dokazano niso dostavili že 63 let, od obljub leta 1954, današnje pa na gram izdelka ubijajo dvakrat bolj kot nekoč. Ljubkovalna imena za njihove »raziskovalne centre« so tako odveč. Z novimi izdelki spet merijo na mlade, na zaprte prostore, ponovno zavajajo… Bodo običajne, najbolj smrtonosne cigarete umaknili iz prodaje, bodo končali njihovo proizvodnjo? Bodo nehali z vsiljivim lobiranjem, kupovanjem različnih strokovnjakov? Bodo nehali meriti na otroke in mladostnike (in to nezakonito!), nehali plačevati igralce za propagiranje kajenja, bodo vrnili certifikat Družini prijazno podjetje (celo s tem morbidnim nazivom se kitijo)?
Izkušnje iz preteklosti učijo, da je vse prevara: kot filtri, ki ničesar ne filtrirajo, kot ventilacija (laserske luknjice v filtru), ki lažno zniža vrednosti nikotina, katrana in CO v kadilskem robotu, kot tako imenovane lahke cigarete in drugo. Proctor v knjigi Zlati holokavst dokaže, da gre za največjo zlorabo znanosti po obdobju nacizma. Novinarji ne bi smeli jesti iz rok TI in objavljati njihovih zglajenih PR-novic, morali bi postaviti kritična vprašanja. Spomnil bi na članek Nine Knavs, ki je razkrila, da so tobačniki sistematično klicali slovenske novinarje, kako vidijo tobačno zakonodajo. Rovinjsko »vikend srečanje« medijev in naročnikov – sponzor je do lani izključno tobačno podjetje TDR oziroma Adris – je zamolčano. Učinek je opazen (pri urednikih?), odločnih člankov je premalo.
Vseeno se resnice o cigaretah in tobačni industriji, ki je prav tako očitna kot ostudna, v šumu novic ne da več skriti. Žal se novica z naslovom Tobačni gigant svetuje bolj bere kot reklama za e-cigarete zaradi pozitivnih opisov kot priznanje tobačne resnice. Zmotil me je zaključek: ne gre le upati in čakati (celo na TI samo), da bo prodaja smrtonosnih cigaret končana, družba si mora aktivno prizadevati za to. Treba je končno potegniti črto za prihodnje generacije. Za to imamo številne razloge: zdravje, zaščito življenja, osvoboditev od hude zasvojenosti, zmanjšanje onesnaževanja, konec korupcije v znanosti, zmanjšanje revščine in neenakosti. Torej: win-win-win-win-win-win.
Zato ne le upamo na konec tobaka, ampak ga težko pričakujemo (kot na primer pri azbestu), za to delajo vse napredne države, tudi SZO, zato na tem mestu ponavljam napoved, da se bo to tudi v Sloveniji zgodilo najkasneje do 2030. Ruska strokovnjakinja Gambarjanova pravi: »Ne gre za radikalen ukrep, gre le za logičen razvoj dogodkov.«
Luka Šolmajer, Ljubljana