Ampak, najprej dobre stvari.

Dejstvo je, da gospodarstvo okreva. Izvoz narašča. Tuje naložbe prihajajo. Vendar praviloma povsod tam, kjer so daleč od politike, daleč od lobijev, žal tudi daleč od medijev (saj dobre zgodbe zanje niso zanimive).

Nevladne in humanitarne organizacije delujejo nadpovprečno dobro. Trudijo se. Nadomeščajo naloge države. Pomagajo ljudem, ki ji je država pahnila v bedo. Ljudem, ki jim je državni birokratski aparat vzel smisel življenja, jih pahnil na rob, v obup.

Športniki so vse bolj uspešni. In to ne le v individualnih, ampak tudi v kolektivnih športih.

Zagotovo bi se našlo še kaj malega.

Zdaj pa k oni drugi strani.

Kultura se sesuva. To je bilo jasno povedano v nagovoru na osrednji kulturni prireditvi. Nagovor, ki mu že dolgo ni bilo para.

Zdravstveni sistem se sesuva. Vrste se ne krajšajo. Lobiji še vedno lomastijo. Namesto zdravstvene so nam pripravili malo davčno reformo.

Strankarsko življenje postaja nevzdržno. Eni nas vodijo v mračnjaški svet. Nikjer več človeške humanosti. Ne za državljane, ne za pribežnike, ne za begunce. Otopeli so (smo). ZL razpada. Šefa vlade in državnega zbora se obnašata kot užaljeni princeski v peskovniku. Žice, ograje, prepovedi… Desnica?

Praviloma nihče nikoli za nič ne odgovarja. Utrujeni smo že od te nemoči. Tajkuni so pokradli, uničili, sesuli, pomendrali, pustili za seboj opustošenje – in? Nič. Svetijo kot svetilniki, se sončijo, čakajo, da bodo skrite milijone pripeljali nazaj skozi razne sklade, pokupili razvrednotene terjatve, in vse legalno dobili nazaj. Pa veliki projekti: o avtocestah sploh ni vredno več govoriti, so zgodovina, toda TEŠ 6 je pa še kako živ. Vsi o njem vedo vse. Še pred parlamentarno komisijo razlagajo pravljice, kaj vse se je napletlo. In? Nič. No, ni res, državljani smo nagrajeni, saj nam bodo poklonili en evro dodatka k položnici za elektriko. Sprevrženo. Drugi tir: kot buldožerji. Stroka dokazuje zmoto, govorijo o znesku razlike v investiciji, ki si ga povprečen državljan sploh ne more vrednostno predstavljati. In? Nič, minister in vlada gresta lepo mirno naprej. Ko bo počilo, pa spet ne bo nikjer nikogar, ki bo odgovarjal.

Bančna luknja. Prava fatamorgana. Sicer res malo draga, toda kot da je govor o luknji v vesolju. Kar nastala je. Fizikalne zakonitosti pač. Elite in lobiji pa se lepo smejijo in čakajo, čakajo… Pa problemi v zaposlovanju. Saj komaj lahko govorimo o zaposlovanju. Mar ne kaže, da gre za suženjstvo? Kakšne oblike zaposlovanja pa prevladujejo? Ne spoštuje se nič. Ne plačuje se opravljeno delo. Ne plačujejo se prispevki. Nobene varnosti pri delu. Nobene zaščite delavcev. In? Praviloma nič. Po mojem jih še sram ni. Ali prisluhnete kakemu državnemu uradniku, ko v kakšni TV-oddaji kot gost zagovarja vse nesmisle. Ste že slišali kdaj koga od njih, ki bi rekel: res je, to ni prav. Sram me je, in žal mi je, da se je to zgodilo.

In še in še bi se lahko našlo. Kaj je narobe z nami? Kako to, da vse to gledamo brez prizadetosti? Ne morem razumeti, da so v Romuniji nastali množični protesti zato, ker je vlada sprejela odlok, s katerim je hotela zaščititi lumpe, ki so pokradli manj kot 44.000 evrov. In uspeli. Pa pri nas? Vsak dan, ampak dobesedno vsak dan v zadnjih dveh desetletjih so nam vzeli vse. Kvaliteto življenja, dela, zdravje, vrednote, poteptali so večino pravic. Ljudi so spravili na rob, v obup, jim vzeli dostojanstvo, jih ponižali. Z delavci se ravna kot s smetmi. Mladi kot da ne predstavljajo bodočnosti te družbe. Upokojenci so kot težko breme, kot nekdo, ki naj se čim preje spravi s tega sveta. Kot da niso to ljudje, ki so v preteklosti ustvarjali to družbo, ustvarjali to bogastvo, ki so ga lahko elite pokradle in uničile.

Ali smo res čisto otopeli? Ali smo res daleč od Romunije? Kako da se mladina ne zgane? Je beg v tujino res rešitev?

Slavko Cimprič, Ljubljana