Med filmi, ki se jim na festivalu posmehujejo že od prvih dni, je nesrečni The Dinner (Večerja). Oren Moverman, ki je doslej napisal dva odlična scenarija, za filma Love & Mercy in Bob Dylan: 7 obrazov, ter posnel dva filma, je The Dinner posnel po nizozemski knjižni uspešnici in scenarij napisal skupaj s pisateljem Hermanom Kochom, a kot kaže, jima uspeha romana ni uspelo prenesti tudi na film. Ta nekoliko spominja na Masaker Romana Polanskega in Yasmine Reze, saj je zastavljen kot komorna igra, v njem pa nastopata dva para, ki razpravljata o prekrških, ki so jih ali jih niso storili njuni otroci – a je pri tem veliko bolj neroden, predolg, tu in tam pa deluje tudi močno pretirano in neverjetno. Zdi se, da se je Moverman lotil preambicioznega poskusa v združevanju značajskih portretov, gostega, teatralnega dialoga, moralne igre in komične družinske drame, ki se kljub trudu igralcev, predvsem Steva Coogana, na žalost izkaže za neposrečenega; tudi Richard Gere mu ni pomagal.
Obetavna Zabava
Tudi The Party (Zabava) britanske režiserke Sally Potter je film, ki se dogaja večinoma v enem prostoru in v enem večeru, na zabavi, na kateri pridejo na dan vse umazane skrivnosti gostov in gostiteljev. Janet (igra jo Kristin Scott Thomas) proslavlja svoje imenovanje za ministrico, a njeno praznovanje kmalu zasenčijo drugi: eni z lastnimi novicami in pretresljivimi razkritji, drugi s sumljivim vedenjem in tem, da imajo očitno ves čas nekaj za bregom, tretji preprosto s tem, da sredi zabave začnejo meditirati v dnevni sobi. Film je poln imenitnih igralcev – moža gostiteljice igra Timothy Spall (ki se zdi od nastopa v G. Turnerju povsem spremenjen), med gosti pa so Patricia Arguette, Emily Mortimer, Bruno Ganz in Cillian Murphy. Sally Potter, ki se je v svojih filmih tudi doslej ukvarjala s spolom in spolnimi vlogami, Zabavo oblikuje kot farso in kot intenzivno komedijo nravi. Pripoved tudi tokrat umesti v sodobno družbeno resničnost, hkrati pa s svojimi spretno napisanimi šalami kar nekajkrat zadene v polno – in zato je Zabava kljub napakam v sicer nekoliko revnem letošnjem programu za zdaj med najboljšimi.
Med favoriti za zlatega medveda je tudi Una mujer fantastica (Fantastična ženska) čilskega režiserja Sebastíana Lelia. V filmu, ki v najboljših trenutkih nekoliko spominja na dela španskega režiserja Pedra Almodovarja, Marini umre veliko starejši partner, ko pa se poskuša udeležiti njegovega pogreba, ji to prepreči njegova družina, ki ne more mimo dejstva, da je imel njihov oče in nekdanji mož razmerje s transžensko. Lelio je pred tem filmom posnel Glorio, film, ki je nazorno prikazal seksualno življenje starejše ženske, nekaj, kar v filmih in na splošno še danes ostaja tabu. S svojim novim filmom tako na vsebinski kot na formalni ravni uspešno reflektira položaj transspolnih oseb.
