Ratifikacija dogovora ohranja pri življenju perspektivo, da bo ta nepopolni sporazum, poln tveganj za delavce in zaščito potrošniških pravic, v negotovih časih razvoja mednarodnega trgovanja služil kot vzorčni model nadaljnjim dvostranskim trgovinskim sporazumom z drugimi evropskimi partnerji. Toda močno dvomimo, da ga bo Evropska unija zaradi rastočih gospodarskih nacionalizmov, krepitve protekcionističnih teženj v vse več državah članicah in kritične civilne družbe lahko še kdaj ponovila.
Kljub temu je to iluzorno perspektivo Cete kot svetilnika gospodarskih sporazumov 21. stoletja omogočila nova koalicija v evropskem parlamentu, ki se je oblikovala minuli mesec pri potrjevanju predsednika parlamenta Antonia Tajanija. Evropska ljudska stranka, liberalci ter skupina konservativcev in reformistov (ECR) so zagovarjali stališče, da je ta sporazum najboljši, ki ga je Evropska unija doslej sklenila, in to z enako mislečim partnerjem Kanado, ki deli evropske vrednote. Čeprav so tudi v tej koaliciji obstajali pomisleki o številnih elementih sporazuma, je prevladala ocena, da se s podporo Ceti ohranja evropska kredibilnost pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov.
To zelo liberalno stališče razumevanja svetovne trgovine je stalo nasproti pisani druščini skrajne levice, zelenih, dela socialistov in populističnega bloka evroskeptične Marine Le Pen, ki so Ceti nasprotovali iz različnih razlogov. Le Penova je sledila Trumpovi logiki in protekcionizem zagovarjala kot zveličaven način zaščite gospodarskih interesov države. Tako je nadaljevala svojo notranjefrancosko volilno kampanjo in dvorila potencialnim volilcem, ki se počutijo poraženci globalizacije. Preostali del nasprotnikov sporazuma argumentov protekcionizma ni uporabljal, temveč so večinoma opozarjali na premalo transparentno sklepanje dogovora, dvomili so o spoštovanju evropskih okoljevarstvenih in potrošniških standardov ter opozarjali na nesprejemljivost sistema sodne zaščite interesov multinacionalk pred evropsko zakonodajo, s katero bi lahko bili omejeni njihovi dobički.
Vsem različnim pogledom na dobrobiti in stranpoti Cete je temeljni skupni imenovalec ta, da bo evropska komisija pri sklepanju naslednjih trgovinskih sporazumov morala bolje prisluhniti pomislekom civilne družbe. V tem pogledu je včerajšnji poraz nasprotnikov sporazuma tudi njihova majhna zmaga. Že zdaj je proti Ceti in nastajajočemu čezatlantskemu trgovinskemu sporazumu EU z ZDA (TTIP) svoj podpis pod peticijo postavilo 3,5 milijona evropskih državljanov, torej skoraj sedem odstotkov prebivalstva EU. To je nedvoumna popotnica evropski komisiji in državam članicam, da morajo krepko spremeniti smer. Od povečanega pritiska civilne družbe na evropske politike so jo le v omejenem obsegu. Kajti če ne bodo premogle novega pristopa k trgovinskim dogovorom, bodo same prispevale h krepitvi populizma v Evropi.
Čeprav je Ceta spolzela skozi kolesje evropskega parlamenta, dogovor čakajo še naporne ratifikacije v številnih regionalnih in nacionalnih parlamentih držav članic. Tam lahko sindikati in civilnodružbena gibanja močneje pritisnejo na odločevalce, da prisluhnejo njihovim argumentom.
