Orkester, dirigenta in spored so takoj odmerile Štiri morske medigre iz opere Peter Grimes Benjamina Brittna. V operi, ki je pri nas še nismo slišali, čeravno gre za eno največjih glasbeno-gledaliških del 20. stoletja, opravljajo medigre dvojno funkcijo – po eni strani prinašajo atmosfero obmorske vasice (melodične linije in figuracije pogosto spominjajo na valovanje, zavijanje vetra ali klice mornarjev), hkrati pa tudi vpogled v razrvano dušo glavnega junaka. Interpretacija Vasilija Petrenka je bila odmerjena, občutljiva za detajl in čisto orkestrsko prosojnost, skozi katero ni zadišalo veliko vzvalovanih morskih dišav, zato pa toliko več preglednosti nad oblikovno celoto. Že v Brittnu se je Petrenko s svojim orkestrom dokazal predvsem kot občutljiv vodnik po zvočnih goščavah, manj pa se je predajal emocionalnim vzgibom.
Toda drugo plat je kmalu razprl Elgarjev Koncert za violončelo, v katerem je kot solist nastopil mladi Kian Soltani. Ta ne premore kakega izrazito bobnečega solističnega tona, kar pa se ne kaže kot kakšna pomembna glasbeniška napaka, temveč prej kot posebna osebna nastrojenost glasbenika, ki ga zanimata bolj mehki lirizem in ponotranjenost kot velike solistične geste, kar je za naš čas skoraj izstopajoče navdušujoče. Tako v Edgarjevem koncertu niso prišli toliko do izraza redki emocionalni izbruhi ali ruladasto hitro motivično delo, temveč umiritve in pojoča lirika počasnega stavka. Prav v končni umiritvi v kodi koncerta sta Soltani in dirigent Petrenko dosegla nenavadno zbranost pri skupnem umikanju v tišino.
Končni Rahmaninov je dokazal, da Petrenko gotovo sodi med tiste mlade dirigente, ki imajo pred seboj bleščečo kariero. Orkester je vodil natančno, pa vendarle ves čas agogično spremenljivo, občutljiv za najmanjše detajle fraz, spremembe v tempu in dinamična niansiranja. Glasba Rahmaninova se je praktično ves čas prebujala, ob zlitosti dirigenta in orkestra smo pozabljali na vsebinsko praznost partiture. Simbioza med orkestrom, dirigentom in oživljeno partituro je bila tokrat zvočno otipljiva in je dokazovala, da moč glasbe vendarle ni povezana z marketinškimi potezami, temveč predvsem z glasbeno nadarjenostjo in skupno voljo.
