Tanakova (roj. 1975) je v Nemčijo prišla pred osemnajstimi leti, iz Tokia, kjer se je rodila in odraščala. To je bil čas, ko si je na travniku za hišo izmislila igrico, ki ji je kot otrok rekla »kage okuri«, pošiljanje senc. Bilke, drevesa in ptice mečejo sence, kadar čeznje sije svetloba, in otrok je v igri opazil, da s podobami, ki jih obsijani predmeti puščajo na hiši, lahko ustvarjaš svet. Če recimo dolgo, dolgo strmiš v sence na zidu ali tleh, nato pa se sunkovito obrneš proti soncu, te svetloba oslepi, sence, ki si jih pred tem opazoval, pa zaplešejo pred očmi kot živopisne figure. To so »kage okuri«, sence, ki si jih poslal nazaj k soncu, da bi znova oživele in dobile barvo.
Čeprav lahko v slovenskem jeziku beremo umetnino, ki nam je povedala, da »tam neznano, tam visoko, je bilo in je in bo, tam neskončno, tam edino, tista zvezda nad goro«, še zmeraj nočemo ali ne zmoremo razumeti razlike med svetlobo, ki jo naredi lučka, in oslepitvijo, ki jo povzroči reflektor. Kakor darilo, ki ga dobiš v odločilnem hipu, Senčna trilogija Naoko Tanaka opominja, da je luč v človeški roki čopič: ljudje rišemo svet z ustvarjanjem perspektiv. Svetlobo, ki bi ji lahko rekli tudi pozornost, lahko usmerjamo v različne predmete, živali in druga bitja, in od načina, kako bomo s to svetlobo, se pravi pozornostjo ravnali, bo odvisno, kakšne sence bodo vstale in obstale pred našimi očmi.
To lahko povemo tudi drugače. Med stvarmi, ki so se v Berlinu zgodile v dneh po slovenskem kulturnem prazniku, je tudi ta, da ima Zvezna republika Nemčija od nedelje novega predsednika Franka Walterja Steinmeierja. V svojem prvem nagovoru državljanom je dejal, da se bo v teh zapletenih časih trudil, da bi bil protiutež vedno pogostejšemu poenostavljanju sveta. To je beseda politika, ki daje vtis, da razume orodja, ki jih omogoča politična moč. Biti v soju žarometov, ja, omogoča tudi njihovo upravljanje: močnejši ko so, učinkovitejši boš. Dovolj je, da si izbereš eno skupino, eno belo vrano ali pa kozla, usmeriš reflektor, da zažari, in videl boš: ljudje bodo slepi.
Zato si ob vseh rečeh, ki so se zgodile v dneh po slovenskem kulturnem prazniku, najbolj želim pripovedovati o Senčni trilogiji Naoko Tanaka. Umetnost ima moč, da iz nevidnega naredi vidno, da kaže resničnost in sanje, podobe in vizije, a zares pomembno je imeti pred očmi, da lahko umetnost tudi spomni na (z)možnosti.
Predstavljajte si čuden, magičen svet. Njegove stene so iz bele rjuhe in na sredi sta miza in stol. Povsod naokoli so nametani predmeti, prevrnjene škatle, razsipani predali, miza je vmes pognala korenine in povsod je tema, da ne vidiš nič. Naoko Tanaka ima v rokah lučko, ki je edini vir svetlobe, in z njo se premika med predmeti kakor na brezčasnem, fantastičnem potovanju. Pride bliže, osvetli, se odmakne, utaji, na obzorju, ki je bilo še malo prej bela rjuha, pa rastejo novi, drugačni, razvejani svetovi iz senc. Res, kdo bi si mislil, da se lahko košček mrežice, ki leži na tleh, z enim samim snopom svetlobe pod pravim kotom prelevi v strašljivo, nepremostljivo kletko na steni. Igra senc, igra senc.
V Senčni trilogiji so tri predstave in zadnjo, ki se v nemščini imenuje »Un(v)erinnerlicht«, kar bi lahko zelo rokohitrsko prevedli kot Ne(u)videnje, je avtorica ustvarila na Japonskem, kamor se je za nekaj mesecev vrnila na povabilo tokijske umetniške rezidence. Kakor v mnogih drugih krajih je tudi na Japonskem želja po boljšem življenju ljudi s podeželja preselila v mesta, zato so v daljnih predmestjih Tokia ostale celotne vasi, v katerih danes ni žive duše. V teh zapuščenih vaseh so še zmeraj šole, prazne, z razredi, tihimi, in otroškimi stoli, brez smisla. Ko je tja prišla Naoko Tanaka, jo je prazna šola spomnila na katastrofo v Fukušimi.
Odločila se je, da bodo glavni junaki njene zadnje predstave v Senčni trilogiji otroški stoli iz prazne učilnice. Ker je vsestranska ustvarjalka, jih je zmodelirala in spremenila na način, da so dobili »mehke noge«, kakor da bi se raztopili, razlezli v preveliki vročini, in takšne, deformirane, jih je spremenila v lutke, marionete, ki se gibljejo, kakor se giblje Ostržek. Zadnja predstava iz Senčne trilogije Naoko Tanaka je črna soba s stopljenimi stoli, kjer nobena forma ni fiksna in je vse fluidno, to je svet, v katerem se je popolnoma nemogoče zanesti na kar koli in na kogar koli, in celo lučka, ki jo imaš, da bi hodil z njo, od časa do časa ugasne, kajti najbrž je zmanjkalo elektrike ali pa samo moči in želje, da bi svetila naprej.
Tam, v tisti žalostni stopljeni pokrajini senc, odkriješ, kar je rekel Cvetan Todorov: dobro je možno samo tako, da se ga plača. Ohraniti svetlobo pomeni ohraniti prihodnost, a osvetliti je treba, potrpežljivo in temeljito, vsak kotiček v temi. To pa je težko, bi rekel pesnik, »težko v božjo mater«. A sposojati si je treba, kar naprej in kar naprej, od tistih, ki z lučkami znajo, učiti se je treba in za njimi ponavljati, ponavljati: »Glej, tista daljna zvezda iz misli mi ne gre, ki je čez dan ne vidim, a vendar vem, da je.«
Reči hočem: svet' Valentin 'ma ključ od korenin in kar boš sejal, boš žel.
