Niti ena lopata ni bila zasajena in niti en gradbeni stroj še ni zabrnel, odkar so pred 15 meseci odprli gradbišče vadbenega centra v Kranju. Kot je javno zagotovil župan Kranja Boštjan Trilar, v letošnjem proračunu za to naložbo ni denarja, kljub temu pa navidezno gradbišče ostaja. Neuradno so take zvijače namenjene temu, da se ohrani veljavnost gradbenega dovoljenja, v Kranju pa je to klavrn spomenik vsem županom po osamosvojitvi, ki so obljubljali, da bodo to največjo kranjsko sramoto spremenili v objekt, ki bo služil občanom, rekreativcem, šolski mladini in športnikom. Vse obljube so žal ostale le prazne besede, tudi Trilar pa je pred volitvami poudarjal pomen reševanja tega problema.
Bogatajevega projekta ne bo kril proračun
Kranjska občina denarja nima, a ima - kot je zatrdil župan – za 50 milijonov evrov »razvojnega potenciala«. Naložbe, kot so nova avtobusna postaja, telovadnica v Stražišču in tudi vadbeni center, naj bi »rešili« zasebni vlagatelji. Prvi dve sta očitno bolj zanimivi, ker so se vlagatelji zanju pojavili, za vadbeni center, ki že ima gradbeno dovoljenje, pa ni bilo niti enega partnerja, ki bi se odzval na javni poziv, so nam sporočili iz Mestne občine Kranj.
Občani se zato sprašujejo, zakaj je gradbišče sploh še ograjeno, če nič ne kaže, da se bo gradnja tam v kratkem sploh začela. Na občini pravijo, da vprašanje, ali so se od ureditve gradbišča na lokaciji izvajala gradbena dela ali ne, ni ključno. Po oceni občinskega vodstva je namreč pomembno le, da zavzeto delajo pri projektu in iščejo boljše ter zlasti hitrejše rešitve. Res pa je, da je tudi obstoječe gradbeno dovoljenje še plod delovanja prejšnje oblasti Mohorja Bogataja, Trilar in njegovi sodelavci pa naj bi se zdaj ukvarjali s, kot pravijo, »čim bolj optimalno vsebinsko dorečenostjo in financiranjem izvedbe«, kar naj bi bilo ključno tudi za gradnjo.
Tribuno, ki je osnova bodočega vadbenega centra za atletiko, so zgradile nekdanje mladinske delovne brigade pred skoraj 55 leti v bivši državi. Objekt ni zgrajen po kasnejših protipotresnih standardih, na nevzdržno stanje v njem pa športniki in vsi drugi opozarjajo desetletja. V objekt zamaka s strehe, sanitarije in kopalnice pa so doživele popravke, temeljite prenove pa nikoli. Najbolj korenito se je sanacije lotil še župan Vitomir Gros, Mohor Bogataj pa je v svojih mandatih vedno obljubljal spremembo na bolje, a projekt v njegovem času ni dobil nobenega posebnega pospeška. Boštjan Trilar zagotavlja, da bo problem rešen prej z zasebnim investitorjem, kot če bi zanj namenili zgolj proračunski denar ali bi se za vadbeni center dodatno zadolžili.
Zasebne investicije tudi pri avtobusni postaji
Trilarjeva oblast medtem pripravlja vse potrebno za zasebni vstop v gradnjo nove avtobusne postaje in spremljajočih objektov ter za prav tako težko pričakovano telovadnico v Stražišču. Mestni svet bo odločil o tem, kaj vstop zasebnega kapitala prinaša, čeprav sta proti gradnji postaje del strokovne javnosti in civilna pobuda na Zlatem polju. Izkušnja z gradnjo treh manjših telovadnic v preteklosti je poučna: računsko sodišče je ocenilo, da bi bilo bolje, če bi se občina za gradnjo zadolžila.
Res pa je, da je proračun Kranja obremenjen s posledicami velikih komunalnih naložb v preteklih letih, ki so terjale tudi ustrezen prispevek iz občinske blagajne. Kot trdijo na občini, bodo tudi vadbeni center skušali prilagoditi, da bo zanimivejši za poslovne vlagatelje, slednji pa bodo morali imeti svoje izračune tudi pri več kot 35 milijonov vrednih preostalih dveh gradnjah. Koliko bo zaradi takega načina gradnje v prihodnje drago parkiranje v parkirni hiši pod postajo in koliko bodo rekreativci morali odšteti za uro sproščanja v bodoči telovadnici, še ni znano.
