Narava oziroma evolucija je užitek vezala predvsem na tiste aktivnosti, ki so nujne za preživetje, to je na prehranjevanje in razplod. Pri živalih temu rečemo nagon, pri človeku, ki je zmožen ugodje pri jedi ločiti od zgolj prehranjevanja, kot tudi ugodje pri spolnem aktu od razplojevanja, pa užitek. K prehranjevanju nas sicer sili tudi lakota, užitek pri jedi pa nas napeljuje k raznovrstni prehrani, ki je enako pomembna kot hrana sama. Le kdo bi se prostovoljno trudil rojevati in negovati otroke, če to ne bi bilo povezano z užitki? V tem smislu je evolucija užitek vezala tudi na kulturo in umetnost. Kdo bi se sicer trudil brati obsežen roman, hodil v kino ali pozorno poslušal koncert? A teh stvari ne potrebujemo zgolj zaradi užitkov, užitek je le vaba, ki nas mami, da to počnemo. To pa pomeni, da je umetnost za človeka enako pomembna kot prehrana in razplod.

Umetnost uživamo in proizvajamo posamezniki, a je v svojem bistvu družbeni pojav. Zato poznamo umetnosti raznih obdobij, civilizacij, narodov in religij. O preteklih civilizacijah vemo največ po ostankih njihove umetnosti in kulture. Naši predniki so v kameni dobi dolga tisočletja shajali s skoraj nespremenjeno tehnologijo in načinom življenja. Pred štirideset tisoč leti pa se pojavi umetnost, a hkrati tudi razcvet novih tehnologij in načinov življenja. Znanost, tehnologija in umetnost so tesno povezane. Torej trditev, da bomo izgubili vse, če izgubimo umetnost, drži.

O tem, da si avtomatično etičen, če si kulturen, bi se dalo diskutirati, a umetnine brez etične dimenzije ni. Lahko da obstajajo take slike, knjige ali filmi, neetičnega umetniškega dela, ki ga je verificiral čas, pa ne bomo našli. Zato je umetnost v tem smislu tako pomembna. Današnji čas individualizma in globalizacije takemu pogledu na umetnost in kulturo ni naklonjen, zato pa smo priča postopnemu razkrajanju družbenih odnosov, kot smo jih poznali. A razkrajajoče družbe brez kulture in umetnosti tudi na novo sestaviti ne bo mogoče.

Tone Rački, Ljubljana