Razumljivo je po končani vojni sledilo maščevanje. Porok za to je bila tudi moskovska deklaracija s podpisom velikih zaveznikov takratne Sovjetske zveze, Anglije in Amerike, da se odgovorne za izvršena zverstva pravično kaznuje. Fotografije v tej knjigi so grozljive. Zakaj je bilo treba ujete ranjene partizane še dodatno mučiti, jim rezati ude, sekati glave, si lahko poišče odgovor samo zver v človeški podobi.

S kakšno pravico v zadnjem obdobju nekateri politiki in cerkveni dostojanstveniki govorijo o spravi? Škof Rožman in general Rupnik sta skoraj na vsaki drugi fotografiji slikana skupaj z okupatorjevimi rablji, kjer si stiskajo roke. Škof je imel partizane celo za tolovaje. Zato me bodo težko prepričali tisti, ki zagovarjajo škofovo nedolžnost med drugo svetovno vojno. Nihče, ki se je pošteno boril proti okupatorju, ni po koncu vojne bežal nikamor. Normalno, da so bežali tisti, ki jih je preganjala slaba vest. Slaba vest peče in boli tudi po dobrih sedemdesetih letih. Madež pa ostaja za vedno.

Čista iluzija je govoriti o spravi in se navsezadnje enačiti s tistimi, ki so se pošteno borili za napadeno domovino. Še najbolj absurdno pa je dejstvo, da naši politiki sedaj polagajo cvetje tistim, ki so prestopili na stran okupatorja. Večje hlapčevske geste si na veliko žalost ne morem predstavljati. Zato bo 9. maj, dan zmage nad fašizmom in nacizmom, še vedno pomemben praznik. Na veliko žalost razklanost našega naroda še vedno obstaja, tudi po zaslugi nekaterih politikov.

Srečko Križanec, Štore