Že pred tem pa je ljudska pamet znala opaziti moške, ki so bili v družbi sebi podobnih nadvse hrabrih besed, doma pa so, kakor se je izoblikoval rek, vselej udarili po mizi, ampak od spodaj. Zgornji del je bil prihranjen ženi, moža s tako obrnjeno namizno perspektivo pa so poimenovali copata. Bile so tudi drugačne, žalostne slike. V podjetju je marsikdo ponižno prenašal pritiske, tudi udarce z vrha, ko pa je prišel domov, jih je obilno povrnil ženi in otrokom.
V zadnjem času je medije še posebno zanimal prav pogum politikov v nekoliko kočljivejših razmerah. Morda so se spomnili, kako vznemirljivi in napeti so bili časi, ko so mejo ob Muri za kratek čas (hvala bogu) naselili do zob oboroženi specialci z orožjem »na gotovs« (mlajši bralci, ki niso doživljali vzgoje v JLA, najbrž ne vedo, da to pomeni pripravljenost na strel, če se le kaj zgane na nasprotni strani). Tako opremljeni so kasneje pričakali le še begunce. Ker so imeli podobne komandose pripravljene tudi Hrvati, sta se vojski razmeram primerno gledali nekaj časa prek »nišanov« ali muh na puškah.
Ob takem zgodovinskem spominu so na domači televiziji spraševali ministra Erjavca, kaj za božjo voljo bo naredil, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločitve. Erjavec se je izvijal, da je vse predvideno in bo potekalo v skladu s pravili. Pa so vrtali vanj, ali bo ravnal kot David proti Goljatu ali pa bo pogumno rekel, da se bo vrnil s ščitom ali na njem, in šel s Triglavom v boj s hrvaško mornarico, torej s petimi križarkami in tropom rušilcev. A Erjavec je dobro vedel, da ne kaže biti vselej tako pogumen kot predsednik Pahor, ki je svoj čas Rusiji napovedal obrambno vojno. Ostal je v varnem zavetju nedoločljivih komentarjev, kar se je zdel edino razumen odziv na taka vprašanja.
Kako je torej s pogumom pri politikih? Ko dobijo moč, zraste tudi pogum. Če pa poguma nikoli ni bilo, težko na čem zraste. Pri našem premierju smo sprva domnevali, da bo pogumno branil vse, kar je povezano z moralo in ustavo. Če je včasih morala nekoliko izmuzljiva, pa se zadnje čase niti z ustavo ne trudi preveč. Je pa pokazal neverjeten osebni pogum, ko je poskušal s strankarskega položaja vreči glavo višjega in opazno krepkejšega Brgleza. In za nameček še človeka, ki je na položaju predsednika parlamenta branil moralo in ustavo.
Vsaj senco takega poguma smo primeroma pričakovali, ko bi se bilo dobro potegniti za težave istospolno usmerjenih. Pa je Cerar sprva to prepustil ljudski volji. Šele ko so ga trdo prijeli v EU, si je »premislil«. Pred tem je v resnici že spodkuril grmado, na katero jih je velik del javnosti že postavil. Trohice poguma ni pokazal, ko se je bilo nujno upreti nerazumnim, nečloveškim in še dragim odločitvam notranje ministrice, ki je za milijon evrov nabavila vodni top (ne vemo, proti komu) in uvedla paralizatorje. In ne nazadnje, ko je pripravila zakonodajo, ki je dvignila na noge vse upoštevanja vredne pravnike z moralnim kapitalom doma in v EU (resnici na ljubo ta množica ni ravno nepregledna), je Cerar do zadnjega diha branil sporne odločitve in pozneje obračunaval z nasprotniki. Že samo dejstvo, da je vsa desna opozicija z neprikritim navdušenjem (ki je vsebovalo le prijazno kritiko, da je zakon še premalo oster) podprla zakon, ki brez nje ne bi bil sprejet, bi razumnemu človeku vzelo sapo, resnemu politiku pa narekovalo premislek o vsebini. Notranjo ministrico se je dalo razumeti, da izredne razmere lahko preprečimo le tako, da jih preventivno uvedemo.
Če se Cerarjev največji pogum kaže v akciji zoper Brgleza in podpori Györköševi, je treba biti zaskrbljen o marsičem. Menda je sprememba vedenja posledica nove vzgoje, ki jo izvaja strokovnjak za premierjevo politično podobo. Če ima izraelski guru vrednostni sistem izoblikovan v skladu s politiko do Palestincev, ni dvoma o hrabrosti v odnosu s šibkejšimi ali povsem nemočnimi. Pri tem pa Izraelec dobro ve (a ker je najbrž tudi dobro plačan, mu o tem ne kaže govoriti), da tudi vrhunski izvedenci za javno nastopanje politikov in ustvarjanje njihove prepričljivosti človeku ne morejo vliti poguma, če ga v njem ni vsaj malo za podlago. Iz takega človeka namesto umirjene in stabilne osebnosti naredijo kvečjemu histerično kreaturo.
