O Bernardi Marovt je bilo govora. Do Melanije Knavs nemara najbolj svetovno razvpite slovenske lepotice. Nekdanja miss Jugoslavije in svoje čase svetovno znana manekenka je po rodu iz Ljubnega. A to ima s tem, da se v Ljubnem vsako leto zgodi tekma za svetovni pokal v smučarskih skokih za ženske bistveno manjšo povezavo, kot to, da je iz Ljubnega tudi Jože Mermal, predsednik uprave BTC. Ki je tudi glavni pokrovitelj tekme. Prve med občinstvom ni bilo videti, medtem ko je bil Mermal kakopak prisoten.
Kot je značilno za kraje, ki si ne privoščijo arogance ampak poudarjajo gostoljubnost, si tudi ženska skakalna tekma v Ljubnem prizadeva izboriti status najboljše ženske tekme. Torej podobno, kot si v alpskem smučanju prizadevata Maribor in Zagreb. Če to že nista? »V ženskih smučarskih skokih ni več slabe tekme in zadeve so se v parih letih bistveno spremenile. Sam menim, da je najboljša tekma v Obersdorfu, kjer imajo tekmovalke na voljo največ udobja, Ljubno pa spada v vrh tekem,« pove gospod Roman, eden od trenerjev ruskih skakalk, ki jim sicer načeluje Matjaž Triplat, nekdanji trener Slovenk. In gospod Roman nikakor ni iz Moskve. »V Moskvi sicer je skakalnica, vendar pa nas je večina iz Urala. V Moskvi ne skačejo,« še doda ruski strokovnjak.
Tudi Ljubno je v osnovi bolj ribiški, kot skakalni kraj. Med evropskimi ribiči, predvsem privrženci muharjenja slovi po reki Savinji, h kateri navalijo poleti. Glavna kvaliteta zimske skakalne tekme je občinstvo. Njegova številčnost: »Tukaj sem od prve tekme dalje vsako leto in moram reči, da je vsako leto opaziti kako dobrodošlo novost. Tekma raste in se širi na pozitiven način, predvsem je pa dobro obiskana. Ko sem par let nazaj potem, ko se je tukaj v dveh dneh zbralo 7000 gledalcev šel še na tekmo v Trbiž sem bil razočaran. Publika smo bili bolj ali manj samo naš avtobus, sicer pa praznina,« pove domnevni Ambro. Domačin. Podobno kot domnevni Rado, njegov kolega. Dala sta namreč vedeti, da sta si imeni izmislila. In nasploh je pri življu zaznati, da se je obča raven »piar« veščosti dvignila. Vsaj sodeč po podobnem primeru, ko je človek z gasilsko sireno, ki jo poganjaš z ročico, in katere zvok je poleg zvoka frajtonaric standard tovrstnih prireditev, na vprašanje, koliko je njegova naprava stara, odgovoril: »Sto let.«
Na sobotni tekmi je bilo občinstva kanček manj od pričakovanj. Oziroma recimo takole. Polno zasedene kapacitete je imel samo VIP prostor, kjer so zbranim nudili klobasice in vratovino iz odprtega žara, na odru se je pa dalo videti N. Puškarja, ki je s partnerjem brenkal pop napeve. Torej ne narodnozabavnih. Te so prevladovali na uradnem ozvočenju in pa v šotoru za živelj z vstopnicami po znosnih 10 evrov. Pari so se na plesnem podiju vrteli že tekom prve serije, čeravno prizorov silnega pijanstva ni bilo zaznati. Kar je potrdila tudi gospodična medicinka. Edino posredovanje se je zgodilo v petek na treningu, ko je neka tekmovalka padla.
Cene so bile ne navite tudi sicer. Enolončnica štiri evre in pol. V primerjavi s Planico je bilo v Ljubnem med občinstvom več otrok. Vključno s Kim, tri leta in tri mesece staro vnukinjo nekdanjega skakalca Vasje Bajca, ki se je v neposrednem TV prenosu na ramah dedka predstavila najširšemu avditoriju. »Bila je že na treh treningih. Koliko je bil star skakalec, ki je začel skakati najbolj pozno? Verjetno je to Benkovič, ki je začel pri 12 letih,« pove Bajc. In glavna zabava za otročaje je bila Mini Planica, mala skakalnica, ki se jo je na tovornjačku domislil Franci Petek, še en nekdanji skakalni šampion. Vrsta za skok z malimi plastičnimi smučmi se ni skrajševala celoten čas prireditve. Od spominkov so šle pregovorno v promet najbolj male zastavice, medtem ko so se magnetne podobice drznih skakalk za na hladilnik po 5 evrov, prodajale pod pričakovanji gospe podjetnice, ki jih je prodajala. »To, kaj novega boš ponudil je vedno tvegano, vendar pa so lani v Planici šle dobro v promet, danes pa niti ne,« pove veteranka smuškega »merchandisea«. Od drugih atrakcij omenimo še prisotnost slovenske vojske, ki je razstavila dva puškomitraljeza ter lahko oklepni izvidniški vozili. Nobeno ni bilo Patria (ste jo že kdaj videli v živo?), za tistega, ki mu je imel Kobra, so pa motor naredili Američani, oklep pa Turki.
Skakalke so dekleta, ki jim je skakalna oprava slej ko prej najmanj eleganten kos obleke od vsega, v kar se oblačijo. V zraku oziroma na naletu vse skupaj še zgleda smiselno, ko se sprehodijo mimo tebe, se pa kombinezoni ter skakalni čevlji po večini zdijo obupno preveliki. »Zakaj sem začela skakati. Ne znam povedati. Skakal je moj brat. Sem iz kraja v Winsconsinu in v vsakem primeru sem edina, ki to tamkaj počne,« se nasmehne Nita Eklund, 25 letna Američanka iz Iron Mountains, kraja na severovzhodu države. V Ljubnem so sicer tekmovale skakalke iz 13 držav; Rusija, Italija, ZDA, Nemčija, Finska, Francija, Slovenija, Japonska, Kitajska, Romunija, Norveška, Poljska in Kazahstan.
Tekma v Ljubnem si prizadeva postati »ženska Planica«, glavni adut pa ostaja številčnost občinstva. Skakalnica je bila lansko leto prenovljena in ima novo naletno stezo, ki naj bi pa bila različna od tiste, ki so jo na zaletišče postavili v Planici. Je bilo slišati med zbrano strokovno srenjo. V obeh primerih se skakalci poleti po zaletišču spuščajo po keramičnih smučinah. Razlika se zgodi pozimi. V Ljubnem imajo v naletnih smučinah instalirane cevi z zamrzovalno tekočino, tako da tudi pozimi smučino pripravijo zgolj s pritiskom na gumb, po katerem se na keramiki naredi sloj ledu, ki vsem skakalkam omogoča enake pogoje. Smučino lahko zaledijo še pri plus 15 stopinjah. Drugače strežejo stvarem pozimi v Planici, kjer smučino še vedno pripravljajo na tradicionalen način torej s pomočjo snega. »Brez veze« pravijo kritiki: »Porabiš več časa, pa še za vse ni enako.« A to so že male kaprice znotraj skakalne srenje, kakršnih nikdar ni manjkalo.
