Knjižnično nadomestilo je oblika podpore, ki jo pisatelji, prevajalci, ilustratorji in drugi avtorji s področja glasbe, filma in fotografije prejemajo za brezplačno izposojo njihovih del v splošnih knjižnicah. V Sloveniji se izvaja v dveh oblikah: kot denarni prispevki avtorjem za izposojo njihovih del in kot podeljevanje delovnih štipendij za ustvarjalnost.
Država je tovrstno podporo avtorjem uvedla leta 2004, do nje pa je upravičen avtor, čigar skupno število izposoj knjižničnega gradiva presega določeno spodnjo mejo; v primeru avtorjev izvirnih monografij je ta osemsto izposoj na leto. A kriteriji za izplačevanje nadomestila so v preteklosti sprožali nezadovoljstvo, saj je očitno, da izposoja slikanic z minimalnim obsegom besedila in nekaterih manj obsežnih del ne more biti vrednotena enako kot izposoja obsežnih literarnih del, teoretskih knjig ali pesniških zbirk; avtorski vložek je namreč neprimerljiv. Novi pravilnik o knjižničnem nadomestilu, ki ga je ministrstvo za kulturo sprejelo lani, skuša te anomalije vsaj do neke mere odpraviti.
Dve slikanici za en roman
Prinaša več sprememb; ena od njih je, da bodo delovne štipendije za ustvarjalnost, ki so jih prej na razpisih podeljevala stanovska društva, denimo Društvo slovenskih pisateljev, po novem podeljevale pristojne komisije v okviru Javne agencije za knjigo (JAK).
Druga, odmevnejša, prinaša spremembe pri obračunavanju knjižničnega nadomestila glede na obseg in v nekaterih primerih tudi glede na žanr knjige. Pravilnik namreč po novem določa, da se monografske publikacije, ki imajo manj kot 47 strani oziroma tiste z bibliografsko kodo slikanica in strip upoštevajo le za pol izposoje; izjema so pesniške zbirke, ki ne glede na število strani štejejo kot ena izposojena enota. V praksi to pomeni, da bo za isto število izposoj avtor slikanice, stripa ali krajšega dela prejel pol manj nadomestila kot doslej.
Knjige in polknjige
Ukrep je sprožil vznemirjenje predvsem med pisatelji za otroke in mladino, kar ni presenetljivo, saj sodijo med najbolj izposojane. Pisatelj Peter Svetina je tako v pismu ministru za kulturo Tonetu Peršaku opozoril, da zadnje spremembe pravilnika sprožajo pomislek, da nekatera dela prenehajo biti knjige in dobivajo status »polknjige«.
Je torej obseg edina dovolj primerna kategorija, s katero bi lahko dosegli odpravo anomalij in nemara obenem še spodbujali branje čim bolj kakovostne literature? Na JAK opozarjajo, da je bil predlog o izračunu števila na podlagi obsega avtorskega dela v obtoku že vrsto let, v času priprave sprememb pravilnika ga je ministrstvu posredovalo Društvo slovenskih pisateljev: »Namen izvajanja knjižničnega nadomestila ni neposredno povezan s spodbujanjem bralne kulture, pač pa je kulturnopolitični ukrep, namenjen podpori avtorjev in nadomestilu za izposojo njihovih del.«
Primerjava s tujino
Prepričani so, da je slovenski sistem ustrezno zasnovan in tudi v praksi dobro deluje: »Prednost našega modela je ravnovesje med kvaliteto in kvantiteto, saj polovico sredstev namenimo glede na izposojo, kar ni neposredno vezano na kvaliteto produkcije, druga polovica pa gre za štipendije, ki pa se podeljujejo na podlagi kvalitativnih kriterijev.«
Slovenija ni edina, ki predpisuje minimalni obseg, pri katerem je knjiga upravičena do knjižničnega nadomestila, potrjuje tudi Miha Kovač s filozofske fakultete: »Ponekod so do nadomestila upravičeni tudi založniki, poleg tega nekatere države v sistem nadomestila vključujejo tudi šolske knjižnice, mi pa zgolj splošne. Izrael in Liechtenstein sta obenem iz nadomestila izločila neleposlovne knjige.« Nobena država sicer ne dela razlik med trivialno in resno književnostjo, še opozarja sogovornik, saj bi bilo mejo med obema razmeroma težko postaviti, pa še država bi bila naenkrat tista, ki bi odločala, kaj je prava književnost in kaj ne, kar bi bilo problematično: »Problem knjižničnega nadomestila pa se dejansko začne v knjižnicah, kjer prevladuje izposoja trivialne književnosti, ne pa pri samem izplačilu. A debata o tem, da so slovenske javne knjižnice z javnim denarjem glavni distribucijski kanal za trivialno književnost, očitno ni ne dopustna ne zaželena.«
