Naj na kratko osvetlim razvoj družbenega mišljenja o osebah s posebnimi potrebami skozi čas. Segregacija v 70. letih prejšnjega stoletja je v šolah strogo ločevala vse, ki so imeli telesne, razvojne in druge težave, od učencev, ki tega niso imeli. Za učence s težavami so obstajali zavodi in tako imenovane posebne šole. Osebe s posebnimi potrebami so živele in se izobraževale LOČENO OD DRUGIH. Integracija je v 80. letih prejšnjega stoletja pripomogla k temu, da so učenci s posebnimi potrebami počasi le prihajali v redne šole. A ne vsi, saj so se morali prilagajati šolskemu sistemu le oni. Pri tem v veliki meri nasprotna pot, torej zagotovila prilagoditev posameznim učencem s posebnimi potrebami, s strani šole ni bilo. Lahko bi rekli, da so učenci s posebnimi potrebami živeli MED NAMI.

Toda spoznanja, da se tudi slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, gibalno ovirani učenci in drugi, ki spadajo v skupino oseb s posebnimi potrebami, lahko učijo, spremljajo pouk ter dosegajo učne cilje in standarde enako kot preostali učenci, le z nekaterimi prilagoditvami in metodami dela, so pripeljala družbo na raven inkluzivnega razmišljanja. Ali kot meni docent dr. Božidar Opara, predavatelj na Pedagoški fakulteti v Kopru, v knjigi Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah: vsa področja znanosti in tehnologije se zelo hitro spreminjajo, spremljajo pa jih nova in nova odkritja, ki človeku omogočajo kakovostnejše življenje, mu širijo spoznanja o sebi in okolici ter omogočajo razumeti tisto, česar še do nedavnega ni razumel. Nova spoznanja na področjih pedagogike, psihologije, medicine nam zato dajo vedeti, da se tudi drugačni od nas lahko učijo in enakopravno sodelujejo v pedagoškem procesu, seveda z nekaterimi prilagoditvami, ki pa naj bodo takšne, da se z njimi lahko učijo tudi tisti učenci, ki nimajo težav in niso spoznani kot učenci s posebnimi potrebami. Inkluzija temelji na spoznanju, da lahko z njo pridobimo prav vsi. V inkluziji torej živijo učenci s posebnimi potrebami Z NAMI. Prilagoditve, ki učencem s posebnimi potrebami omogočajo doseganje zastavljenih učnih ciljev, so v didaktičnem smislu prav tako uporabne za učence, ki nimajo težav, velikokrat jim omogočajo celo razumeti učno snov, ki bi bila sicer zelo težavna za razlago brez dodatnih pripomočkov.

Razvoj družbenega mišljenja skozi čas

Kakor se razvija družbeno mišljenje, inkluzija, tako je treba tudi nadgrajevati znanje učiteljev. Znanje, ki smo ga pridobili na strokovnih področjih, ni več dovolj, saj če se zavedamo, da poučujemo ne le učence, temveč osebnostno različne učence, moramo poznati različne metode poučevanja, dela in komunikacije z učenci. Za zagotavljanje dodatnega znanja in pomoči učiteljem skrbi inkluzivni pedagog, ki bi moral biti prisoten na prav vsaki šoli. Sočasno nudi dodatno strokovno pomoč učencem, ki jo potrebujejo, in skrbi za kakovostno komunikacijo med učitelji, učenci s posebnimi potrebami ter starši. Učiteljem svetuje in skupaj z njimi razvija prilagoditve in pripomočke glede na učenčeve težave, s ciljem učencu zagotoviti čim kakovostnejše poti do zahtevanega znanja v učno-vzgojnem procesu. Naloge inkluzivnega pedagoga se morajo dobro povezovati s preostalimi strokovnimi delavci na šoli, torej s specialnim pedagogom, psihologom, socialnim pedagogom. Treba je namreč vedeti, da je vloga inkluzivnega pedagoga tudi v podpori vsem sodelavcem na šoli.

Z inkluzijo pridobimo vsi

Z znanjem o prilagoditvah in metodah dela z učenci s posebnimi potrebami zagotavljamo uspešno doseganje učno-vzgojnih ciljev tako učencev s posebnimi potrebami kot tudi preostalih, ki se hkrati učijo sprejemanja in spoznavanja svojih sošolcev z najrazličnejšimi težavami in ovirami. In smo sklenili inkluzivni krog, učenje drug od drugega, kar je seveda edina pot v družbo različnosti, strpnosti in medsebojnega spoštovanja. Inkluzija je miselni proces, paradigma, ki ima lastnosti zaključenega kroga, kar pomeni, da v inkluzivni šoli, inkluzivnem okolju, inkluzivni družbi pridobimo vsi. Naj navedem primer. Kot učitelj fizike in inkluzivni pedagog v svoji doktorski nalogi raziskujem in razvijam prilagoditve ter metode dela s slepimi in slabovidnimi učenci na področju fizikalnih eksperimentov. Slepim in slabovidnim učencem prilagojeni fizikalni pripomočki so kakovosten didaktični material tudi za videče učence, saj pripomočki temeljijo na tipnem zaznavanju posameznih eksperimentov, kar pomeni, da videči učenci pri izvajanju eksperimentov vključujejo poleg vida in sluha tudi tip. Zaznavanje naravnih pojavov z več čutili omogoča lažjo predstavo o samem pojavu in delovanju narave. To pripomore k boljšemu razumevanju celotne fizike. Poleg tega videči učenci sočasno spoznavajo, kako okolico, svet in ne nazadnje fizikalne eksperimente zaznavajo slepi in slabovidni učenci. Medsebojno sodelovanje in pomoč pa jim krepita čut empatičnosti.

Tako lahko potrdimo naslov tega prispevka, da z inkluzijo pridobimo prav vsi.

JURIJ MARUSSIG, mag. prof. inkluzivne pedagogike