Potem sva zagledala še najmanj dvajset enako oblečenih, skoraj uniformirano okravatenih moških, ki so z žepnimi baterijami tudi na levi in desni strani hotela svetili v odtočne kanale in vodne jaške. Morate priznati, filmski prizor. Spomnila sva se sproščenega klepeta dveh natakarjev ob jutranji kavi za šankom hotelskega bara – ki sta mislila, da ju ne razumeva – o tem, da bo mogoče nocoj v hotelu prespal takratni podpredsednik ZDA Al Gore. Pokazalo se je, da res držijo varnostni postopki, pri katerih varnostne službe rezervirajo sobe za svoje varovance v različnih hotelih, potem pa zadnji hip izberejo tistega, v katerem bodo zares prenočili.
V hotelsko dvigalo so naju pospremili trije, dva gospoda in gospa, ki jim je vsakemu iz enega ušesa visela tanka žica barve kože, potem diskretno skrita za ovratnik suknjičev. Ko sva pritisnila na gumb najinega nadstropja, je ženska pritisnila gumb nadstropja višje in najbolj plečat varnostnik ameriške tajne služba nama je skozi širok nasmeh rekel, da sta njihova prisotnost v hotelu in spremstvo v dvigalu namenjeno samo nama, da so tukaj samo zaradi naju. Ko se je dvigalo ustavilo v najinem nadstropju in so se odprla vrata ter so nama vsi trije prijazno zaželeli lahko noč, sva se jim tudi midva prijazno nasmehnila in jaz si nisem mogel kaj, da jim ne bi rekel:
»Hvala in prosim, zaželite lahko noč tudi vašemu gospodu podpredsedniku!« Vrata dvigala so se zaprla za nama in ko sva se ozrla, je bilo prepozno, da bi videla njihove izraze na licih.
Al Gore in cedejka
Sem pa zato približno dvajset let kasneje v Ljubljani osebno spoznal gospoda Ala Gora. V Unionsko dvorano sem bil povabljen na okoljevarstveno predavanje o segrevanju ozračja in klimatskih spremembah, ki ga je nekdanji podpredsednik ZDA, v sklopu svoje serije predavanj po glavnih mestih EU, takrat blagovolil osebno predstaviti tudi pri nas. Predavanje je bilo, moram priznati, kar zanimivo, dobro argumentirano in z atraktivnimi posnetki tudi prepričljivo. Seveda je spretno preskočil vlogo svoje domovine pri tem početju, kar sem, priznam, tudi pričakoval.
No, kakorkoli že, po predavanju sem imel čast postaviti se v vrsto izbrancev, ki smo se lahko predstavili predavatelju in mu čestitali za imenitno predavanje. Gospod Al Gore, ki me je po postavi, obrazu in frizuri spominjal na Tonyja Hadleyja, pevca skupine Spandau Ballet, je bil dobro razpoložen, zato sem upal, da bo imel dovolj časa zame, da mu opišem svoje srečanje z njegovimi varnostniki pred dvajsetimi leti.
Malenkost višji od mene mi je po moško stisnil roko in se mi zahvalil za cedejko All purpose lover, ki sem mu jo podaril, rekoč, naj prisluhne mojemu gypsy swingu, s katerim vračam petje v, kot sem nekje prebral, tudi njemu ljubo muziko. Ampak tisti hip, ko sem odprl usta, da bi začel pripovedovati zgodbo o ubožcu, ki je v temnem jutru iskal ključe v vodnem jašku hotela v New Orleansu, se mi je opravičil, na skrivaj zavrtel z očmi, češ, služba je služba, in segel v roko naslednjemu gostu predavanja iz vrste za menoj. Me prav zanima, ali je poslušal mojo cedejko.
Zgodba ne bi bila zaokrožena, če ne bi priznal, da sem srečal tudi Tonyja Hadleyja, pevca skupine Spandau Ballet, in sicer v ljubljanski Hali Tivoli, kjer mi ga je na koncertu Briana Ferryja predstavil moj najstarejši sin Andrej. Tony je bil izjemno dobre volje, družaben in kar preveč nasmejan za svetovno znanega zvezdnika. Zlobni jeziki bi rekli, da je bil visoko nad oblaki, naš ljudski rek pa bi ugotovil, da je pač samo krvav pod kožo.
V življenju sem srečal kar nekaj svetovno znanih osebnosti. Nekatere sem samo občudoval od blizu, z nekaterimi sem se tudi pogovarjal. Nekateri so me s svojo neposrednostjo prijetno presenetili, večina pa je disciplinirano ostala v okvirju svoje medijske podobe. Recimo ena najlepših manekenk Naomi Campbell, ki sem si jo vedno sumničavo ogledoval na fotografijah, češ, tukaj fotošop dela čudeže, saj vendar ni mogoče, da je kakšna punca lahko tako zglancano lepa. Pa je bila, ko sem jo v živo videl v Parizu.
Z Barbaro in prijateljico Veroniko sem sedel v Budha Baru, takrat najbolj popularnem pariškem klubu, ko je ves lokal naenkrat nepričakovano utihnil. V zraku je ostala samo njihova tipična klubska glasba, mislim, da so bili argentinski Gotan Project, ki je slavo kluba ponesla po frizerskih salonih širnega sveta. Sledil sem pogledu klubske publike in jo zagledal na vrhu stopnic. Vzela si je trenutek. Potem je, odeta v bel kosmat plašč, z eno doooooolgo nogo stopila stopnico nižje in istočasno spustila v črno svilo podložen kožuh, da ji počasi, ob telesu, spolzi na stopnice. Oblečena v zebrast pajac, ki je znal poudariti, da nič ne skriva, se je zelo počasi, skoraj slavnostno sprehodila mimo nas, medtem ko so njeni trije telesni stražarji s stopnic pobrali plašč. To je bil entrée, kot se šika!
Greg Popovich!
Če vprašate mene, danes po svetu še vedno živi kar nekaj človeških bogov, posameznikov, ki so ta status dosegli z delom in talentom. Vsi veste, da sem nor na košarko. Ta norost me je v spletu srečnih okoliščin pripeljala v Istanbul, na svetovno prvenstvo v košarki. Tam sem spoznal Zorana Čuturo, enega najboljših krilnih igralcev, reprezentanta nekdanje države, ki se je po končani karieri imenitno ujel v športnem in tudi glasbenem novinarstvu. Sorodne duše smo si pač usojene, še posebej, če nam je ime Zoran. Ali kdo pozna Zorana, mlajšega od dvajset let?
Čutura me je odpeljal na trening slovite turške ekipe Ferenbahče, ki jo je treniral hrvaški trener Neven Spahija. Že na treningu sem užival v občudovanju vrhunskih igralcev, ki sem jih do takrat lahko gledal samo na televiziji. Ampak to je bil samo uvod v neverjetno situacijo. Po treningu so se Zoranu pridružili številni hrvaški novinarji in naenkrat sem sedel na vrtu za veliko okroglo mizo in na sedež zraven mene je sedel Greg Popovich, legendarni trener San Antonio Spurs, takrat aktualnih prvakov NBA. Ojoj, kaj pa zdaj? Zraven mene sedi trener mojega najljubšega ameriškega kluba! Novinarji so mu po vrsti postavljali vsak po eno vprašanje in tudi jaz sem imel biti kmalu na vrsti. Kaj naj ga vprašam? Kje se gre iz Istanbula v Mojstrano, kot si rečemo doma, ko se kdo ne zna rešiti iz zadrege? Ne, vprašal ga bom, ali vidi kakšno podobnost med našim Dragićem in njegovim Ginobilijem, saj sta oba levičarja.
Pa mi ni bilo treba. Zmanjkalo je časa. Sem pa Grega nahecal za skupno fotografijo, ki je postala moja relikvija. Midva z Gregom gledava iz Azije v Evropo čez zaliv tja proti Zlatemu rogu v starem Istanbulu. Na tisti sliki sem srečen ko' pes!
