V tej klimi ne preseneča ugotovitev javnomnenjske raziskave britanskega Kraljevega inštituta za mednarodne zadeve Chatham House, izvedene v desetih državah EU – Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Grčiji, Madžarski, Italiji, Poljski, Španiji in Veliki Britaniji. Ta je pokazala, da večina vprašanih nasprotuje priseljevanju iz pretežno muslimanskih držav. Nasprotovanje ni majhno. V povprečju je 55 odstotkov od 10.000 vprašanih prepričanih, da je treba priseljevanje ustaviti, in le 20 odstotkov se jih ni strinjalo s trditvijo, da je treba povsem ustaviti priseljevanje iz teh držav.
A povprečje seveda skriva resnično sliko. Resnična slika je, da v državah, kjer najbolj nasprotujejo priseljevanju – v Avstriji, na Poljskem, Madžarskem, v Franciji in Belgiji – odstotek antipriseljencev lahko napoveduje tudi odziv na prihodnjih volitvah. V vsaki izmed teh držav imajo svojo radikalno desnico, svoje nacionaliste, ki že postajajo politična sila, na katero je treba resno računati, tako kot nacionalisti resno računajo na strah pred muslimani. Volilna baza je jasna: starejši in nižje izobraženi prebivalci manjših naselij. Takšni, ki že vse življenje čakajo v vrsti, a jih vedno nekdo prehiti. Takšni, ki so v Ameriki volili Trumpa.
Strah je običajno iracionalen in si deli zelo neprijetno lastnost s plevelom: zlahka se širi, težko ga je izkoreniniti, pri tem pa niti ne potrebuje posebej kakovostne podlage. Tako je tudi s strahom pred muslimanskimi sosedi. Že lanske raziskave so pokazale, da večina Evropejcev ni navdušenih nad prebivanjem muslimanov v njihovih državah, kljub temu, da gre za njihove sodržavljane, kot tudi, da prihodi beguncev – seveda gre strah večinoma proti muslimanskim beguncem – pomenijo »večjo nevarnost za teroristične napade«.
Strah, na katerem goji nacionalizem svojo volilno bazo, ima velike oči: neka druga raziskava raziskovalne hiše Ipsos MORI je pokazala, da v teh istih državah vprašani precej pretiravajo, ko ocenjujejo delež muslimanov v njihovi državi. Francozi so število teh napihnili za štirikrat, Britanci za trikrat… Rezultati tudi kažejo, da se je fama o »načrtnem razmnoževanju muslimanov« še kako dobro prijela, saj so pretiravanja ob napovedi naraščanja deleža muslimanov v njihovi državi že skoraj nedojemljiva. Medtem ko projekcije kažejo, da bo leta 2020 v Franciji 8,3 odstotka prebivalcev muslimanov, so vprašani ocenili, da jih bo 40 odstotkov. Nič bolj racionalne klime ni raziskava izmerila niti v preostalih zahodnoevropskih državah. In pravzaprav vse te raziskave potrjujejo, da se počasi pomikamo v družbo strahu, ko argumenti štejejo manj kot občutki, manj kot ocene in manj kot politični »najprej mi« jezik.
Zato ne gre le zamahniti z roko, ko si premier Cerar gladko izmisli novo migracijsko pot, ki menda po morju vodi v Istro. Ker ne gre le za politično puhlico nekoga, ki je očitno zbolel za grandiozno vročico, gre za nevaren prispevek h krepitvi strahu pred »drugimi«. Četudi premier »v srcu dobro misli«, njegove besede gnojijo zemljo za populiste in nacionaliste. Pa tudi za njihovo volilno bazo. Takšno, ki na primer v Murski Soboti preprečuje naselitev tujcev, ki jim je država podelila azil. Pod plaščem skrbi za someščane so mestni svetniki ob razpravi o peticiji proti naselitvi modrovali, da se »je treba ustrezno pripraviti na morebiten prihod tujih državljanov«. Tujcev torej. Tistih, pred katerimi nas mora biti strah. K sreči je bilo slišati tudi glas razuma. Tako je povedal svetnik Goran Miloševič: »Po eni strani želimo, da pride svet k nam, pri tem mislimo predvsem na razvoj in tuje investicije, hkrati pa zavračamo slabe plati tega sveta. Tako ne gre, saj je to celovit paket.«
Vse to je Evropa že videla sredi prejšnjega stoletja, le skupina, ki je bila razlog za vse tegobe, je bila druga. Paket ravnanja Evrope ob soočanju z begunsko krizo bi morali zato opremiti z opozorilom: »O tveganjih in stranskih učinkih se posvetujte… Ah, nič se ne posvetujte, berite zgodovino.«
Evropa je ta trenutek na poti dezintegracije. Okus meseca je »izstop iz EU«, skupni točki sta ostali le še strah pred begunci in kopanje obrambnih jarkov. Edino upanje za Evropo je pravzaprav Donald Trump. Morda bo prav njegova antipatija do Evrope Evropo združila.
