Ne. Niti ne. Nismo prešerni. Pošteno zapisano: nisem prešeren, nisi prešeren, ni prešeren. Le zakaj smo se tako grdo izneverili prazniku, ki ga na videz tako prešerno slavimo? Če pomislim na zgodovino dogajanja na odru, kjer slavijo Prešerna z nagradami, je dokaz na dlani: toliko neprešerne volje nikjer nikoli. Toliko neprešernih obrazov nikjer nikoli. Kajti Prešernov praznik je tudi dan prešernega naroda in Prešernovih naslednikov, pa se nam to ne vidi. Deklamiramo večinoma nič kaj prešerne pesmi, pa čeprav Prešernove. In razvijamo še manj prešerne teorije o narodu, ki ima državo in oblast v njej oziroma je slednjo zaupal eliti, ki narod dela vse manj prešeren.
Prešerni bodimo le v – gostilnah. Seveda: prosto po Prešernu. Drugod prešernosti itak ni ali pa je ponujena na način, da je človek jezen, in ne prešeren. Zgled kislih obrazov? V osrednji hiši naše deželice je vse manj prešeren šef parlamenta in nič kaj prešeren ni tudi šef vlade, mi pa naj bi se prešerno zabavali ob tem, da sta onadva prava dokaza, kaj je prešernega (celo Prešernovega) ostalo v tej deželi. In je treba spet priznati, da je vsaj šef države prešeren, ker tako mora biti, če pa gre za njegov stolček. Ki ga brani in ga bo branil na volitvah nesporno prešerne volje in na prešeren način. Upam, da ne bo začel še pesmi pisati, potem bo novi Prešeren tu. Je pa res, da vsako misel (bodisi pri tisočih opravilih bodisi pri državnih poslih) pove s tako pomembnim glasom, s tako avreolo okoli sebe, da morda ne bo premalo prešeren predlog, da kot pravi Prešeren dobi spomenik: naslonjen na ograjo nekje v daljavi prešerno hrepeni po svoji prešerni domovini.
Ker pa prešerno ljudstvo Prešerna slavi in obožuje, prešerno (vsa čast izjemam in lokacijam, kjer se to vidi) pa ni več, je predlog o izbrisu pojma, pridevnika, oznake, besede »prešeren« na mestu. Nekako ne gre več v kontekst veselega naroda, ki se ne zna veseliti svojega lepega okolja, prelepe dežele, zdravja, otrok in vsega, kar ima. Ko pa dejansko vsem nam prešernost puhti z vsakim dnem, ker je vse narobe: država, narod, gospodarstvo, kultura. Pomislite na ta nesmisel, da je naša štajerska punca prešerna, četudi ne osvoji kolajne, in pošteno prizna, z nasmehom, da je naredila napako. Vsi drugi namreč napak prešerno ne zmoremo priznati: nobena politikova napaka (če sploh obstajajo v prešerni deželi) in noben gospodarski polom in nobena birokratska neumnost niso nikoli prešerno iskrene zadeve – ampak krotovičenje s kislimi obrazi.
Predlagam v parlamentarno razpravo preprost zakon z enim členom: »Izraz »prešeren« se ukine in raba dovoli le v gostilnah.« Če tole ne bo prešerno sprejeto, bom kislo razpoložen. Kot vsi mi vsak dan.
