Prve dame ZDA: Kaj sporoča »prisotna odsotnost« Melanie Trump

Kričeče nasprotje

Pristne čustvene navezanosti med zakoncema Roosevelt, daljnima sorodnikoma iz patricijskih družin z vzhodne ameriške obale, v omenjenem filmu ni čutiti. Eleanor, s prvim imenom Anna, ki ga ni marala, se je posvetila enemu samemu cilju: storiti vse, da se mož, ki ga je med oddihom na Campobellu prizadela paraliza, v prenesenem pomenu znova postavi na noge in da družino, predvsem moža, kolikor se le da zavaruje pred vmešavanjem Franklinove posestniške matere Sare. Tudi v resnici je bilo takrat že nekaj let med bodočim predsedniškim parom, najdlje »trajajočim« v ameriški zgodovini, vse »mrtvo«, saj je Eleanor po naključju izvedela za moževo nezvestobo (da je do konca življenja ohranil razmerje s tajnico, je menda izvedela šele po njegovi smrti), njej pa pripisujejo nekaj kasnejših razmerij tako z moškimi kot z ženskami.

Nasprotje med Melanio Trump, za katero je veliko opazovalcev v minulih tednih in mesecih menilo, da nikakor noče biti javna oseba, in njeno neposredno predhodnico Michelle Obama utegne biti podobno kot kontrast med Bess Truman in Eleanor Roosevelt. Čeprav Michelle Obama ni bila tako odkrito in »vsiljivo politizirana« kot Eleanor Roosevelt in po njej verjetno le še Hillary Clinton, se je po začetni »nejevolji« ne le vživela v vlogo prve dame, pač pa se je s svojo sproščenostjo, odprtostjo in navsezadnje očitno obojestransko čustveno povezanostjo predsedniškega para priljubila Američanom kot morda nobena po Jacqueline Kennedy. Melania Trump je bila na drugi strani že med kampanjo neprepričljiva kot v zadnjega četrt stoletja (odkar so First Ladies predmet posebnega zanimanja demoskopov) le še žena Johna Kerryja (leta 2004), njeni ratingi pa tudi po inavguraciji niso višji.

Koliko je k temu pripomogla sama in koliko izrazita nepriljubljenost njenega moža med tisto »polovico Amerike«, ki ga ni volila, je posebno vprašanje. Zgodovina pa v 20. stoletju pozna najmanj tri prve dame, ki so bile priljubljene ne glede na to, kako visoko oziroma nizko je javno mnenje cenilo njihove soproge. Prva je Thelma Catherine Ryan, poročena Nixon; ena tistih ne prav številnih prvih dam ZDA, ki si je v mladih letih šolanje v glavnem plačevala sama z različnimi službami, od tipkarice do računovodkinje in prodajalke, študij na južnokalifornijski univerzi pa tudi kot model. Mlad odvetnik Richard Nixon jo je za roko zaprosil na prvem zmenku in jo nato kar nekaj časa čakal. Ves čas je bil v njeni bližini in jo je, če je bilo treba, kot v filmu Nixon (1995) ne spregleda režiser Oliver Stone, celo vozil na zmenke z drugimi fanti. Patricia Ryan Nixon (tako piše na njenem nagrobniku) je za nekatere odločitve potrebovala veliko časa, Tricky Dicky pa je bil vztrajen, čeprav ne tudi potrpežljiv.

Ne moremo še enkrat skozi vse to, Dick, v trenutku, ko je postalo jasno, da je John Kennedy dobil volitve leta 1960, med ugašanjem cigarete Pat Nixon (Joan Allen je za to vlogo dobila oskarjevsko nominacijo) pove možu (tudi Anthony Hopkins je bil za to vlogo nominiran za oskarja). Delala sva za to, najino je, odgovori Nixon. Seveda, pravi Pat, midva to veva: »In to, da midva veva, je dovolj. Pomisli na dekleti. Še vedno sta mladi. Nikoli ju ne vidiva.« Zgodovinarji pritrjujejo, da je Pat Nixon takrat možu Richardu skupaj s še nekaterimi iz njegovega štaba predlagala, da bi se pritožil na volilne rezultate. Nixon, tudi sam prepričan, da ga je Kennedy premagal z goljufijo, je to zavrnil. Dve leti kasneje, ko je izgubil še ene volitve, tokrat za guvernersko mesto v Kaliforniji, pa Pat svojemu možu postavi ultimat: če se ne bo umaknil iz politike, bo zahtevala razvezo. Nixon popusti, a to, kar misli, da si je zaslužil, položaj predsednika ZDA, ga še vedno več kot le mika. In ko se leta 1968 odloči za ponovni naskok na Belo hišo, ga Pat podpre.

Bojujoča se prva dama

Dolgo časa sem potrebovala, da sem se zaljubila vate, izkoristi Pat premor v eni izmed običajnih moževih (filmskih) tirad o vsesplošni zaroti proti njemu v času afere Watergate: »Ampak sem se. In ni te osrečilo. Hočeš, da bi te Oni imeli radi. Nikoli te ne bodo imeli, Dick. Vseeno, koliko volitev boš dobil, nikoli te ne bodo imeli.« V konkretnem primeru zgodovinsko točno ali ne, Pat Nixon je marsikaj videla drugače kot njen mož, a je vendarle za njegove kampanje in politične projekte prepotovala stotisoče kilometrov. In se kot v filmu tudi v resnici med moževim odstopnim govorom leta 1974 bojevala s solzami. To je bil eden redkih trenutkov, ko je javno pokazala čustva. S svojo osebno in politično zadržanostjo ter podrejenostjo lastnih ambicij moževim je v obdobju ženske emancipacije na svojevrsten način dopolnjevala konservativizem svojega moža, a brez njegove zadrtosti; pravice do splava, na primer, ni načelno zavračala, čeprav je tudi ni izrecno zagovarjala.

Po nekaterih virih je Pat Nixon (ki je za vlogo prve dame nekoč rekla, da je najbolj težaško neplačano delo na svetu«) svoji naslednici Betty Ford med hojo proti helikopterju, s katerim je Tricky Dicky odpotoval v politično zgodovino, dejala: »Veliko teh rdečih preprog boš videla in zelo jih boš zasovražila.« Elizabeth Betty Ford nazadnje za to ni dobila prav veliko priložnosti, saj je njen mož Gerald kot v predsednika »povišan« podpredsednik »do konca oddelal« zgolj Nixonov mandat (1974–1977), ji je pa uspelo, da se je profilirala kot dotlej družbeno in politično najbolj aktivna First Lady po Eleanor Roosevelt. Na kar so nedvomno močno vplivale njene osebne izkušnje še iz časov pred poroko z bodočim (pod)predsednikom ZDA.

Betty Ford je namreč proti materini volji (oče ji je zgodaj umrl) študirala ples, podobno kot Pat Nixon delala kot fotomodel, se poskušala kot modna oblikovalka in se pri 24 letih poročila. Pa ne z Geraldom Fordom, temveč Williamom Warrenom. Zakon je, brez otrok, razpadel čez pet let. Kot ločenka je Betty Geraldu povzročila nekaj težav med njegovo kampanjo za kongres leta 1948, kasneje pa so mu republikanski konservativci pogosto očitali njena stališča o ženski enakopravnosti, zagovarjanje splava in predzakonskih spolnih odnosov, detabuiziranje marihuane in alkohola ter, ne nazadnje, omejevanje dostopa do orožja.

Skratka, Betty Ford je bila vse, kar Pat Nixon ni bila, zato jo je revija Time razglasila za bojujočo se prvo damo (Fighting First Lady). Davni odgovor Melanie Trump (pravzaprav Knavs, kajti njeno razmerje z Donaldom Trumpom, ki je takrat razmišljal, da bi se spustil v predsedniško tekmo kot član Reformne stranke, se je leta 2000 šele dobro začelo) na vprašanje, kakšna prva dama bi bila, če bi Trump kdaj postal predsednika ZDA, češ da bi bila bolj tradicionalna, kakršni sta bili Betty Ford ali Jackie Kennedy, zato razkriva Melanijino (takratno) precej pomanjkljivo poznavanje te teme. Ne glede na to, kako bi lahko opredelili »tradicionalnost«, je najprej očitno, da ni definicije, v katero bi lahko stlačili obe imenovani, hkrati pa niti Betty niti Jackie nista bili, vsaka na svoj način, »tradicionalni«.

Računi za gnojila in jedilni pribor

Do danes so svetovalci Melanii verjetno že razložili, da bi morda, če sploh katero izmed prvih ameriških dam zadnjega pol stoletja, za vzornico kot »tradicionalno« lahko omenila kvečjemu Barbaro Bush, poročeno z Georgeem Herbertom W. Bushem (1989–1993). »Tradicionalnost« Barbare Bush pomeni predvsem dejstvo, da je bila vseskozi zelo v ozadju, »podrejena« moževim kampanjam in ciljem, njen glavni projekt pa je bila univerzalna pismenost. Že Laura, poročena z njenim sinom Georgeem Walkerjem Bushem, je bila povsem drugačna. Obe prvi dami Bush se pojavita v filmu Oliverja Stona W. iz leta 2008, Barbara bolj epizodno kot mama – in zlasti zaščitnica pred očetovim razočaranjem in jezo – mlajšega Georgea.

Laurin filmski značaj opredeljuje zlasti prvo srečanje z Georgeem, ko mu na neki domači vrtni zabavi leta 1977 prizna, da je volila Lyndona Johnsona, in z nasmehom izrazi neodobravanje ob njegovi izjavi, da ravnokar bere knjigo, ki »človeka zelo prevzame«, namreč Vest konservativca Johnsonovega republikanskega tekmeca Barryja Goldwaterja. »V časopisu sem brala, da nameravaš kandidirati za kongres,« reče Elizabeth Banks, filmska Laura Welch, že čez nekaj mesecev poročena Bush, in Josh Brolin kot George Bush mlajši (predsednik 2001–2009) ji odvrne: »Res je, vendar se ljudem ne maram vsiljevati, zato te ne bom prosil za glas, ampak le za tvojo telefonsko številko.« Laura mu pove, da tako in tako ne more glasovati zanj, ker ne živi v okrožju, kjer on kandidira, ter doda: »Če zmagaš, naredi, prosim, nekaj za izobraževanje. Bila sem učiteljica, vem, da lahko to pomembno vpliva na življenje ljudi.« Stone s tem namigne na poglavitno »politično« dejavnost bodoče prve dame Teksasa (med Bushevim guvernerskim mandatom) in ZDA, diplomirane knjižničarke, namreč na izobraževanje kot enega izmed temeljev »družbe enakih možnosti«.

Tako kot Pat Nixon in Betty Ford je bila tudi Laura Bush dobršen del mandata svojega moža veliko bolj priljubljena od njega in se, čeprav je lojalno sodelovala ne le v njegovih, ampak tudi v drugih republikanskih kampanjah, v marsičem ni strinjala ne z njim ne s trdo ideološko linijo stranke. Ti si še bolj svobodomiselna od mene, reče precej dvoumno Brolin Banksovi med njunim prvim filmskim dialogom, v scenarij morebiti zapisanim prav zaradi Laurinih stališč do, denimo, splava ali istospolnih zvez. Nekateri biografi menijo, da je Laura dodobra »obrusila« nekatere Georgeeve »konservativne robove«, desno krilo republikancev pa je neprijetno presenetila, ko je leta 2008 med kampanjo Baracka Obame pred rasističnimi napadi javno vzela v bran njegovo ženo Michelle.

Sam pojem First Lady za predsednikovo ženo ni bil v uporabi vse do pozne druge polovice 19. stoletja. Sally Field kot Mary Lincoln (za to vlogo je dobila oskarja) v filmu Lincoln Stevena Spielberga iz leta 2012 sama sebi pravi Madam President in v tej vlogi med nekim sprejemom v Beli hiši predsedujočemu na kongresnem davčnem odboru in pomembnemu moževemu zavezniku pri 13. amandmaju (o odpravi suženjstva) »prizna«, da je iz »računov za gnojila in jedilni pribor naredila čudeže«: »Ni šlo drugače. Ko sva se pred štirimi leti vselila, je bila ta hiša pravi svinjak. (...) Za ureditev pa sem dobila zgolj drobiž.« Mary je, piše zgodovina, za reprezentanco porabila preveč denarja, toda njej v dobro je treba dodati, da ob njenem prihodu Bela hiša po štirih letih Lincolnovega predhodnika, nikoli poročenega Jamesa Buchanana – ki mu je kot gostiteljica v najbolj nujnih primerih služila nečakinja Harriet Lane – najbrž res ni bila v vzornem stanju.

Zadnje pribežališče

Opremljanja in preurejanja Bele hiše so se v minulih dveh stoletjih različne prve dame lotile z različno zagnanostjo in slogi. Toda prva, ki je to počela, sploh ni bila predsednikova žena, ampak žena državnega sekretarja Jamesa Madisona. Tretji ameriški predsednik Thomas Jefferson je bil namreč vdovec in si je Dolley Madison »sposojal« kot gostiteljico (ob hčerki Marthi) na svojih sprejemih že, ko Bele hiše še ni bilo in je bilo ameriško glavno mesto Philadelphia, v Washingtonu pa jo je doletela še naloga opremiti prvo Belo hišo. Dolley Madison ni bila plavolasa kot Ginger Rogers v filmu Magnificient Doll (1948), na ohranjenih dagerotipijah ima temne lase. In menda tudi ni res, kot se začne film, da je pred britansko zasedbo Washingtona leta 1814 iz potem požgane Bele hiše rešila klasični portret Georgea Washingtona (to naj bi storilo osebje Bele hiše). Toda prav Dolley Madison (oporoko je menda podpisala kot Dolly), ki je v precejšnji revščini umrla istega leta kot France Prešeren, je bila zgodovinska podlaga liku First Lady v broadwajski uspešnici več kot stoletje kasneje, po kateri se je pojem dokončno uveljavil.

A četudi prva dama ni politično angažirana, kot sta bili Eleanor Roosevelt ali Hillary Clinton, četudi ni izvoljena, kot je rekla Bess Truman, in četudi ni družbeno aktivna, kot sta bili Betty Ford ali Michelle Obama, pa tudi Rosalynn Carter in Laura Bush, njena vloga vendarle ni zgolj »dekoraterska in ceremonialna«. Pat Nixon je bila, kot je bilo opisano, pomembna zaupnica svojega moža, prav tako Claudia Lady Bird Johnson, žena predsednika Lyndona. Z mojim denarjem je plačal svojo prvo (kongresniško) kampanjo, pove Lady Bird (igra jo Melissa Leo) v lanskem televizijskem (HBO) filmu Od začetka do konca (All The Way) vodji predsednikovega kabineta Walterju Jenkinsu: »Z očetom sem se morala spreti, da sem dobila del dediščine po mami. To je bila moja najboljša naložba v življenju.« No, Claudii, rojeni Taylor, z dvema univerzitetnima diplomama in mladostnimi novinarskimi ambicijami se je po tej posrečilo še kar nekaj naložb, med drugim v radijske in televizijske postaje, s katerimi je ustvarila večstomilijonsko premoženje; toda brez 10.000 dolarjev, ki jih je leta 1937 »posodila« možu za kongresno kampanjo, Lyndon morda sploh nikoli ne bi prišel v Washington kot politik.

Lady Bird je bila prva First Lady z lastno tiskovno predstavnico in hkrati prva, ki je podprla politični projekt predsednika ZDA s samostojno politično kampanjo. Šlo je za zakon o državljanskih pravicah, jasneje rečeno, za zakon o ukinitvi rasne segregacije, ki se je Johnu Kennedyju predvsem zaradi nasprotovanja demokratov iz južnih držav »zataknil« v kongresno-senatnih labirintih. Johnson (1963–1969), ki ga v omenjenem filmu imenitno upodobi Bryan Cranston (nominiran za zlati globus), se odloči ta zakon na vsak način – v sodelovanju z Martinom Luthrom Kingom – spraviti čez Kapitolski grič. To se mu posreči, a zaradi nasilja nad temnopoltimi in nemirov, ki izbruhnejo v Misisipiju, Alabami in drugih južnih državah, njegova nominacija »visi« in Johnson bi se kandidaturi verjetno odpovedal že leta 1964 (čez štiri leta se ji je res), če ga ne bi Lady Bird – tako film – prepričala, da mora »kot moški, kakršnega je spoznala«, končati začeto, kajti »ne glede na to, kaj se zgodi, ne obupaš«.

Film tukaj namigne na tisto »nevidno vlogo« prvih dam (seveda ne le ameriških), ko so v nekaterih trenutkih nemara »zadnje pribežališče« predsednika pred težavnimi odločitvami. Filmski dialog verjetno zgodovinsko ni (povsem) točen, vsekakor pa drži, da je bila Lady Bird zelo močna osebnost, ki je kot prva po Eleanor Roosevelt tudi javno – čeprav posredno – izražala nestrinjanje z nekaterimi potezami svojega moža.

Torej Ivanka Trump?

Donald Trump, kakopak, ne vzbuja vtisa, da bi bil glede česarkoli v dvomih, nasprotno. Prav tako iz dostopnih posnetkov, izjav in intervjujev Melanie in Donalda Trumpa ni mogoče ugotoviti, ali in koliko si Trump sploh želi oziroma pričakuje, da bi mu kot intimna zaupnica, opora ali posredno celo kot svetovalka žena stala ob strani. Za zdaj je prej videti, da zmore brez nje. Na vprašanja, kako prenaša dejstvo, da je v Beli hiši brez žene, je doslej v glavnem odgovarjal, da tako in tako dela pozno v noč, zato ga njena odsotnost ne moti.

Po drugi strani pa pri Melanii Trump ni opaziti nikakršne želje, da bi se kakorkoli »vmešavala« v moževe politične odločitve, še več: svoja stališča glede posameznih političnih in družbenih tem Melania Trump skrbno drži zase. To, da je za svoj edini večji nastop med predvolilno kampanjo prepisala nekaj odstavkov iz nekega govora Michelle Obama (kar je večina analitikov štela za izraz nekakšne njene, hm, nebogljenosti), je bilo spričo Trumpovega nenehnega udrihanja po Baracku Obami morebiti mogoče razumeti kot pomenljivo, ne pa zanesljivo znamenje nekakšnega distanciranja.

In – utegne se zgoditi, da Melania Trump pravzaprav niti ne bo »prava« prva dama v času Donalda Trumpa. To bi, po ugibanjih številnih tradicionalnih medijev, namreč lahko bila Trumpova hčerka Ivanka, ki velja za osebno desno roko svojega očeta. Ivanka Trump je že v času do inavguracije (kot tudi med kampanjo) urejala številne zadeve, zlasti tiste, s katerimi se oče ni hotel ukvarjati: dogovarjala je za sestanke (denimo tisti z Leonardom DiCapriem in Alom Gorom o okolju), bila je prisotna na njih (ne le s korporacijsko elito Silicijeve doline, temveč tudi s tujimi državniki) in se je z možem Jaredom že preselila v Washington. Washington Post je ob tem pred tedni celo zapisal, da utegne Ivanka Trump (kot pred njo Clintonova in Obamova) imeti svojo pisarno ne le v vzhodnem, temveč tudi zahodnem, torej »uradnem« delu Bele hiše.

Ker je povrhu vsega po golem naključju (ki ni brez svojevrstnega ironičnega podtona) v dneh Trumpove inavguracije in po njej neštetokrat na različne načine »seciranega prizora« z Melanijinim (zaledenelim) smehljajem prišel na kinematografska platna film Jackie (igra jo Natalie Portman), komorna drama čilenskega režiserja Pabla Larraína, ki je Američane in svet spomnila na povsem drugačno prvo damo (in najbrž še zlasti predsednika), bi lahko bila Melanijina »prisotna odsotnost« že skoraj »prevratna«. Ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne, ali je to hotela ali ne, Melania s »prisotno odsotnostjo« sporoča, da je ob Donaldu Trumpu mogoče biti prva Dama (z veliko začetnico) le tako, da to pravzaprav nisi.

Galerija First Ladies, prvih dam ZDA, je po drugi svetovni vojni bolj raznolika kot slikarski slogi njihovih uradnih portretov iz Bele hiše. Melania Trump ima možnost, da to galerijo več kot le popestri.