Že zdaj na slovenskem zunanjem ministrstvu opozarjajo, da je treba v prvih 48 urah v državi bivanje prijaviti policiji. Nekako ne zveni prav. Ali ni tako, da nad vsemi nami visi modra zastava z dvanajstimi zvezdicami in je policijski nadzor gibanja nekaj, kar spada v prejšnje stoletje? Z zahtevo po prijavi so popotnika sprejeli v Iraku Sadama Huseina. Tam je že samo želja po prestopu meje pomenila zelo sumljivo dejanje, ki je zahtevalo dolge uradniške procedure in zaslišanja. Članice Evropske unije tega ne bi smele potrebovati. Ampak politično vzdušje na kontinentu je zadnje leto zelo naklonjeno sadamhuseinizaciji. To, kar je bila še včeraj domovina, se utegne hitro spremeniti v sovražno tujino.
Na mejnem prehodu med Bolgarijo in Srbijo v Kalotini se mi je zazdelo, da vidim tisto prihodnost Evrope, ki si je res ni mogoče želeti. Videti je bila kot pokrajina v filmih, ki se dogajajo po koncu sveta. Od civilizacije je ostala samo tehnologija, ki jo ljudje v improviziranih uniformah uporabljajo proti državljanom, če države sploh še obstajajo. Spretnost scenarista je v tem, da iz najbolj nemogočih predpostavk nekako izpelje srečen konec. Evropa pa zdaj potrebuje zares spretnega scenarista. Srečen konec mora izpeljati z naborom likov, med katerimi prevladujejo negativci, narativna struktura pa je nastavljena tako, da se v vsakem dejanju zgodi nekaj zares neprijetnega.
Carinska postaja Kalotina je stisnjena med dva hriba in ima trdnjavsko postavitev. To ni zgolj mejni prehod, to je prava meja. Ena tistih, na katere smo že pozabili. Meja, na kateri policija zares strogo pregleduje dokumente, cariniki pa ravnajo tako, kot da je potnik, ki stoji v vrsti, zagotovo nečesa kriv. Samo natančno je treba pregledati avtomobil in ugotoviti, katere lopovščine se je njegov voznik domislil. Meja med Evropsko unijo in zunanjim svetom mora biti stroga. Tukaj Evropska unija, tam divjina.
Pričakoval bi, da bo vstop v Evropsko unijo kompliciran, izstop pa enostaven, in da te bodo še malo porinili, da bo šlo še hitreje. Pa se je presenetljivo obrnilo.
Plavolasa bolgarska carinica je govorila v strogi srbščini. Ravnokar sem ji skozi okence ponudil svojo osebno izkaznico in osebno izkaznico mojega sovoznika. Kazala je očitno nejevoljo.
»Saobračajno!« je skoraj zakričala s povišanim glasom.
V trenutku nepazljivosti sem ji ponudil svoje vozniško dovoljenje, ker sem za hip pozabil, kaj saobračajno pomeni. Podal sem ji še prometno dovoljenje. Pogledala je dokumente in z nobenim ni bila zadovoljna.
»Imaš potni list?«
Ja, sestro, tudi potni list imam. Sicer je zguljen in obledel in zlate črke na naslovnici so se izbrisale, vendar sem čustveno navezan nanj. In v resnici mi ga sploh ne bi bilo treba pokazati. Po nekaj minutah listanja po dokumentu in preverjanja na računalniku mi je vse skupaj nejevoljno vrnila in pomahala, da lahko kljub očitni sumljivosti grem naprej. Srbski obmejni policist, ki je imel svojo kabino petdeset metrov stran, pa je samo pomahal in ga tudi moji dokumenti niso posebej zanimali. Zaustavili me namreč niso pri vstopu v Evropsko unijo, ampak pri izstopu iz nje.
V Pirotu so ravnanje carinikov, ki sem ga z začudenjem opisal, namreč da državljana Evropske unije pregledajo pri izstopu iz domovine, pojasnili z begunci. Ko so lani iz Turčije v velikem številu začeli prihajati begunci iz Sirije in so v Gevgeliji z žico zaprli mejo, so tudi na srbsko-bolgarsko mejo prišli madžarski, češki in slovaški policisti, ki so okrepili nadzor na prehodu bolgarsko-srbske meje. Pred edinim velikim hotelom v Pirotu so bili parkirani madžarski policijski avtomobili, ki so s srbske strani varovali bolgarsko mejo in s tem mejo Evropske unije. Tako kot so v Gevgeliji slovenski, madžarski, češki, slovaški in avstrijski policisti varovali schengensko grško mejo z makedonske strani. Bolgarija je bila tudi prva država, ki je na svoji meji s Turčijo postavila bodečo žico in prebežnike začela preganjati s paravojaškimi enotami. Bolj strog režim nadzora se je ob velikem številu ljudi, ki so brez ustreznih dokumentov potovali proti Nemčiji, zdel logičen. Vendar ima ta logika zanimive stranske učinke.
Nedokončani posli
Zmeda na evropskih mejah je bila posledica dejstva, da Evropska unija nima usklajene migracijske politike. Vsaka država si je urejanje vprašanja ljudi, ki bi se radi naselili pri njih, predstavljala po svoje. Evropska unija je bila ob vprašanju migracij od vsega začetka Evropa nacionalnih držav, ki se obnašajo, kot da ni nobenega skupnega mehanizma. Tako so se začele obnašati zato, ker dejansko ni bilo nobenega skupnega mehanizma, potem pa se je izkazalo, da tudi ni nobenih skupnih pravil. Niso begunci povzročili krize evropskih pravil in potisnili evropske institucije v stisko. Škotski konservativni esejist Thomas Carlyle je že v 19. stoletju opozarjal na nerodnost, ki jo povzroči površnost pri upoštevanju pravil reševanja konfliktov. »Če pustimo stvari nerešene, bodo sčasoma rešile same sebe na način, ki ne bo nikomur všeč,« je zapisal. V Evropski uniji pa je bil cel nabor ključnih vprašanj reševanja demokratičnega deficita posameznih držav prepuščen samemu sebi in je začel reševati samega sebe na način, ki je zdaj zares nevšečen.
Praktični rezultat je ta, da osebna izkaznica pri izstopu iz Evropske unije za državljana države članice EU ni zadosten dokument, ampak je potrebno preverjanje identitete z dokumentom, ki ga človek potrebuje, ko potuje v Afriko. Neposredna posledica neurejene evropske migracijske zakonodaje ni zgolj otežena pot za migrante. Tudi popolnoma legalnim popotnikom je v vzdušju vsesplošne panike gibanje oteženo.
Hladne meje
To je seveda malenkost. Pravila tako velike družbe tako zelo različnih držav lahko na obrobju ohladijo odnose, če niso dovolj jasna. Ureditev odnosa kontinenta s 510 milijoni prebivalcev do zunanjega sveta je lahko veliko vprašanje. Zato so lahko njegove zunanje meje zelo hladne. Vendar se ni mogoče znebiti občutka, da je začel zmrzovati celoten sistem. Zmrzovati pa je začel v točkah, ki ne pomenijo zgolj nelagodja na potovanju po zunanjem robu Evropske unije, ampak sprožajo procese, za katere se je zdelo, da spadajo v druge čase. V Romuniji so pravkar doživeli ljudski upor, kakršnega ni bilo od časov, ko so ustrelili Nicolaeja Ceausescuja. Bukarešta je bila videti kot Kijev med protesti na Majdanu ali Kairo med revolucijo na Tahrirju. Pa ni šlo za veliki upor proti diktaturi, ampak za proteste proti vladnemu sklepu, ki bi iz zaporov izpustil 2500 korupcije obtoženih politikov in uradnikov, tistim, ki so osumljeni korupcije, pa omogočil, da se izognejo sojenju. Korupcija v državi, ki ima s podkupninami največ težav v Evropi, bi z amnestijo postala nekoliko enostavnejša.
Opozorilo predsednika evropske komisije, da sklep ni v skladu z evropsko protikorupcijsko politiko, je vlada v Bukarešti ignorirala. Jasno izrečene zahteve evropske komisije so še pred petimi leti vsaj med novimi članicami Evropske unije veljale kot božje zapovedi. Zdaj so dobile status priporočil, ki jih je treba ignorirati. Romunska vlada je sklep umaknila šele takrat, ko je kazalo, da se množica pripravlja na požig vladne palače. Vprašanje demokratičnega deficita pa ni prišlo na dnevni red evropskih institucij. Ta je postal skoraj pravilo.
V sosednji Madžarski je v istem času vladni predstavnik za tisk Zoltan Kovacs obvestil članice Evropske unije, da bodo oblasti internirale vse migrante, dokler sodišča ne bodo razrešila njihovega statusa. Ne bodo se smeli niti gibati po državi niti prehajati njenih meja. Ukrep, ki je v nasprotju z evropsko zakonodajo, je razložil z dejstvom, da je zmaga Donalda Trumpa spremenila vzdušje v Evropi in potrdila pravilnost politike Viktorja Orbana. Uporabil je sicer politično korektnejšo terminologijo, vendar se pripravljajo na ustanovitev koncentracijskih taborišč za vse prosilce za azil. Sam izraz koncentracijska taborišča pa je zavrnil kot neustrezen. Res zveni napačno. »Ne vemo še, kakšen izraz bomo uporabili, formulacija je še vedno izziv,« je rekel Kovacs. »Ne gre za zapor, ampak za to, da jim ne damo istih možnosti, kot jih imajo evropski državljani. Da ne bo nesporazumov. V Evropi se to množično zlorablja. Danes govorimo o ilegalnih migracijah. Vsakdo, ki pride v Evropo kot migrant, je tukaj protizakonito.«
Ko je Madžarska lani začela graditi ograjo iz bodeče žice na svojih mejah s Srbijo in Hrvaško, je takšna govorica zvenela zares bizarno. Z britanskim referendumom o izstopu iz Evropske unije je postala nekoliko ekscentrična, vendar osrednja os politike velike evropske države. Danes pa je del vsakdanje politične govorice od Danske do Avstrije.
Allons enfants de la patrie
V Franciji je določila ton predvolilne kampanje. Kandidatka za predsednico Francije Marine Le Pen se je ta teden v Lyonu predstavila s svojim programom za prihodnost Francije. Le Penova je sijajna govornica. Strastno zagovarja svoja stališča in razbija vsa pravila lepega vedenja v politiki. Uporablja isto strategijo kot Donald Trump med svojo predvolilno kampanjo. Če politik dovolj pogosto izreče nekaj šokantnega in popolnoma nesprejemljivega kot svoje iskreno mnenje o svetu, čez čas to postane sprejemljivo in ne šokira nikogar več.
Le Penova je osrednji del svojega nagovora volilcem posvetila ideji, da so migracije, globalizem, islamski fundamentalizem in Evropska unija zgolj zarota za uničenje Francije. Kot osrednjo točko svojega programa je obljubila zmanjšanje števila migrantov za osemdeset odstotkov. V tem je pravična in ne dela razlik med državljani Evropske unije in drugimi. Vsi tujci, ki dobijo delo v Franciji, bodo dodatno obdavčeni, veliko težje bo tudi pridobiti francosko državljanstvo. Pri zaposlitvi pa bodo Francozi imeli prednost pred vsemi drugimi. Nič od tega ni zares v skladu z evropsko zakonodajo, zato bo zahtevala, da se Evropska unija preoblikuje v zvezo suverenih držav. Če reforma v pol leta ne bo uspešna, bo predlagala referendum o izstopu iz Evropske unije.
Ugotovila je, da sta džihadizem in globalizacija zaveznika proti Franciji, ki zaradi njiju propada. Tujci so glavni razlog za zaton francoske veličine. Francoske politike, ki tekmujejo z njo za položaj predsednika Francije, je obtožila, da so iz globalizacije naredili ideologijo, ki se upira vsakršnemu upoštevanju pravil. »Ta pa ustvarja pogoje za drugo vrsto globalizacije: islamski fundamentalizem.«
Globalizacija je s seboj prinesla nevarnost, ki pomeni uničenje francoskega načina življenja. »Nočemo živeti pod vladavino ali pod grožnjo vladavine islamskega fundamentalizma,« je rekla množici, ki jo je prekinjala z vzkliki »Francija, Francija, Francija«. Nacionalizem je zamenjal vse druge ideologije in ima jasno definiranega sovražnika. »Hočejo nam vsiliti diskriminacijo spolov na javnih mestih, nas pokriti od glave do pete, zahtevajo molilnice na delovnih mestih, molitve na ulicah, velikanske džamije in podreditev žensk.«
Rešitev pred nevarnostjo so odhod iz Evropske unije po britanskem vzoru, popoln nadzor na mejah in obnovitev franka kot nacionalne valute.
To niso tako zelo nove ideje. Večino jih je v obtok spravil že njen oče Jean-Marie Le Pen, ki pa je veljal za marginalnega ekscentrika in fašista, ki nima mesta v spodobni evropski politiki. Marine Le Pen pa je zadnjih dvanajst let evropska poslanka, ki ji zagotavljajo, da bo na predsedniških volitvah dobila vsaj štirideset odstotkov glasov. Med vsemi predsedniškimi kandidati je ta trenutek najbolj prepoznavna in potrebuje samo nekaj sreče, da postane predsednica Francije. Njene politične ideje in silovito nasprotovanje integraciji Evrope so popularni v celotni vzhodni Evropi in so uspešno potisnili Veliko Britanijo iz Evropske unije.
Francija pa je nekaj posebnega. Niti države vzhodne Evrope niti Velika Britanija niso med državami ustanoviteljicami Evropske unije. Do evropskih integracij je prišlo zaradi Francije in Nemčije. Po drugi svetovni vojni so francoski in nemški politiki, ki sem jim je razdejanje tudi za evropske razmere zdelo nekoliko preveliko, zgradili sistem, v katerem bi bila še ena vojna med Nemčijo in Francijo nemogoča. Iz te želje, da se kontinentu ne bi še enkrat zmešalo, je nastala Evropska unija. Na njenih začetkih so bili prepričani, da ima neomejen rok trajanja.
Če danes pogledamo zgradbo evropskih institucij, se zdi mogočna in trdna. Težko si je zamisliti, da bi se ta zapletena mreža ekonomskih, političnih nacionalnih interesov lahko sesula. Na robovih lahko poka, vendar bi morala nosilna konstrukcija zdržati pritiske.
Padec kosovskega zidu
Vendar se je treba spomniti, da so ljudje z enakim prepričanjem stali pred zgradbama otomanskega in avstro-ogrskega imperija. Zdelo se je nemogoče, da se kaj tako velikega lahko zruši. Isti sultan, ki je zgradil most v Mostarju, je zgradil tudi obzidje Jeruzalema. Pa je oboje dramatično menjalo lastnika. Mostarski most so vzeli v roke Avstrijci, ki so po spletu čudaških naključji med prvo svetovno vojno tudi branili jeruzalemsko obzidje pred vojsko Velike Britanije. Ko sta imperija šla na kose, so se isti ljudje, ki so se prej čudili njuni trdnosti, spraševali, kako sta lahko skrpucali sploh stali pokonci. Takšna je usoda multinacionalnih tvorb. Prej ali slej se zaradi nacionalizmov znajdejo v hudih stiskah. Jugoslovanska zgodba v malem ni bila čisto nič drugačna. Iste iluzije, ista retorika, enak konec.
Evropsko unijo rešuje velika zbirka izkušenj z nacionalizmi. Tudi nekaj smisla za humor kontinent še ima. Prav v dneh, ko so v Evropski uniji obnavljali sklepe o notranjih mejnih kontrolah znotraj schengenskega območja, na Malti pa so oblikovali načrt zaustavitve migracij čez Sredozemlje, so v Kosovski Mitrovici porušili zid, ki je ločeval srbsko prebivalstvo od albanskega. Mesto je razdeljeno na pol in je od razglasitve Kosova kot države predmet spora s Srbijo. Konec lanskega leta so na razmejitveni črti srbski prebivalci zgradili dva metra visok zid, ki je mesto fizično ločil na dvoje. Takšna dejanja pri mednarodnih diplomatih veljajo za incidente, ki hitro lahko zanetijo lokalne konflikte, iz katerih se lahko razvijejo regionalni spori in spopadi. Prejšnjo nedeljo so zid kot izraz nacionalističnih napetosti, ki onemogočajo sožitje med narodi, sporazumno porušili. Glavni pogajalec med nacionalnima skupnostma je bila Evropska unija.
