Baron Anton Codelli – slovenski izumitelj in nikogaršnji državljan

Slovenec ali ne?

Dr. Frelih je pred desetimi leti pripravil razstavo o baronu Antonu Codelliju z naslovom Togo album 1911–1914 in razstavni katalog. Codelli je namreč štiri leta prebil v nemški koloniji Togo v Afriki, kjer je za nemško podjetje Telefunken izpeljal enega svojih največjih projektov. Skupaj s sodelavci je tik pred prvo svetovno vojno zgradil radiotelegrafsko postajo, poleg tega je bil producent prvega igranega filma na afriških tleh z naslovom Bela boginja iz Wangore. Film o afriški romanci so leta 1914 prenesli v London, tam pa je za njim izginila sled.

Ta dosežka sta tako prevzela slovenskega režiserja Miho Čelarja, da je posnel poldrugo uro dolg igrano-dokumentarni film o baronu Codelliju, ki bo še letos na ogled v slovenskih kinematografih. Pri snemanju je s strokovnimi nasveti sodeloval tudi Marko Frelih. Naslov filma je Baron Codelli in legenda o Tarzanu, podnaslov pa Kako je slovenski izumitelj posnel prvi igrani film v Afriki. Slovenski izumitelj brez slovenskega državljanstva, torej.

Je bil Anton Codelli Slovenec ali ne, vprašamo dr. Freliha. »Bil je predvsem Ljubljančan in po moje dovolj zaveden domoljub. Mislim, da se je imel za človeka, ki pripada temu prostoru. Glede na njegov aristokratski status bi lahko bil marsikje drugje, pa ni bil. Kot zelo sposoben inženir bi lahko šel v Nemčijo, delal v Berlinu, lahko bi navsezadnje ostal v Afriki. A ni, bil je zvest Ljubljani. Kolikor vem iz pripovedovanja sorodnikov, predvsem vnukinja Livia Barbo Reden je to večkrat poudarila, je, ko je bila pri njem v Švici (tja se je Anton Codelli umaknil, potem ko so mu v Sloveniji zaplenili premoženje, op. p.), zelo pogrešal Ljubljano. Tukaj se je očitno najbolje počutil in imel najboljšo energijo za ustvarjanje.«

Državljanstvo mu podelimo posmrtno!

Po Antonu Codelliju se imenujejo predeli in stavbe v Ljubljani, strokovna literatura ga opisuje kot pomembnega ljubljanskega izumitelja, a mu državni uradniki v denacionalizacijskem postopku kljub temu odrekajo slovensko državljanstvo. Mar v četrt stoletja res niso mogli nedvoumno ugotoviti, čigav državljan je bil Anton Codelli? »Zelo mi je žal, da imajo odgovorni takšen odnos do dediščine in človeka, ki je ustvarjal v našem prostoru. Če je že tak problem z njegovim državljanstvom in če ne vemo, kdo je bil, bi bilo zelo humano in človeško, da bi mu glede na vse njegove zasluge državljanstvo podelili posmrtno. To je nenavadna, toda skrajna rešitev, da se konča to vprašanje,« pristojnim predlaga kustos Frelih. Za objekte in predele v Ljubljani pa pravi, da se imenujejo po družini Codelli, ne le po baronu.

»Njegovi predniki so bili že nekaj časa pred njim v Ljubljani in so bili za mesto zelo pomembni. Gotovo pa je bil Anton med vsemi Codelliji najbolj znan, predvsem zaradi prvega avtomobila, ki ga je leta 1898 pripeljal v Ljubljano. Tukaj je pustil pečat tudi s svojo raziskovalno dejavnostjo, predvsem z inovacijami na področju strojništva in elektrotehnike. Zanimal se je tudi za brezžični prenos signalov in pri tem je uspešno sodeloval z avstrijsko mornarico. Njegove dosežke je dobro poznal nemški Telefunken, ki ga je najel za delo v Afriki, v nemški koloniji Togo, kjer so hoteli vzpostaviti brezžično komunikacijo med Afriko in Evropo,« spomni Frelih. To je Codelliju in njegovim sodelavcem tik pred prvo svetovno vojno tudi uspelo, vendar so takoj po izbruhu vojne dobili ukaz iz Berlina, da morajo vse z dinamitom poslati v zrak, da ne bi prišlo v roke sovražnikom – Angležem oziroma Francozom. Codelli je potem pristal v ujetništvu in se šele leta 1920 vrnil v Ljubljano.

Za filmarje ni dvoma: Codelli je bil Slovenec

Baron Codelli je kot strojnik in elektrotehnik ves čas nekaj izumljal, konstruiral. »Opravljal je pionirske raziskave v zvezi s televizijo, med megalomanske projekte pa spada njegova vizija o zrakoplovu, ki naj bi prevažal več tisoč ljudi. Tudi kmetijski stroji in avtomobili so ga privlačili. Del Ljubljane se, kot ste omenili, imenuje po družini Codelli. Po drugi strani je bil tam nekoč čudovit dvorec z lepim parkom, toda od parka ni ostalo skoraj nič, ker je vse pozidano s številnimi športnimi objekti. Še vedno pa je na Kodeljevem dvorec, vendar je stanje v njem precej klavrno. Ko vstopim vanj, ne izvem nič o družini Codelli, predvsem pa ne izvem nič o Antonu Codelliju. V tem objektu bi pričakoval vsaj spominsko sobo, posvečeno njemu. S fotografijami, besedili, filmom, eksponati in modeli aparatur, ki jih je izumil, bi lahko dokaj celovito prikazali, s čim vse se je ukvarjal eden vodilnih inženirjev svoje dobe v Evropi. To je najmanj, kar smo mu dolžni,« je prepričan Marko Frelih.

Na vprašanje, kako je baron Codelli predstavljen v Čelarjevem filmu – kot Slovenec, Hrvat ali kaj tretjega – Frelih odvrne: »Predvsem kot svetovljan, potem kot Ljubljančan in v tem primeru je tudi Slovenec.« Pritrdi mu režiser Miha Čelar, ki pravi: »Barona Codellija v filmu na neki način zastopa njegova vnukinja Livia (trenutno živi v domu starejših občanov na Dunaju, op. p.), ki je Slovenka, saj je bila rojena v Sloveniji, ima slovensko državljanstvo in govori slovensko. Za nas ni dvoma, da je bil tudi baron Codelli Slovenec, kot so bili Slovenci tudi vse druge slovenske zgodovinske osebnosti.«

Baron Codelli in legenda o Tarzanu

Čelar se je s Codellijem po svoje srečal že v otroštvu. »Na Kodeljevo smo se kot mulci hodili kopat. Vedeli smo, da je tam grad nekega Codellija, ki je imel tudi avto. To pa je vse, kar so nam znali povedati stari starši. In če ne bi bilo v Slovenskem etnografskem muzeju razstave dr. Marka Freliha o Antonu Codelliju ter zapisov prof. dr. Zmaga Šmitka o njem, ta zgodba ne bi prišla niti v strokovno javnost, kaj šele v laično javnost in do nas filmarjev,« pravi Čelar. Za snemanje filma o Codelliju, ki ga igra priljubljeni igralec Primož Bezjak, ga je navdušila predvsem baronova filmska vloga. To, da so se že pred prvo svetovno vojno v Afriki lotili snemanja igranega filma, je bilo pionirsko delo. »V tem vidim začetek žanra o Tarzanu, King Kongu, Knjigi o džungli…« Zato delovni naslov filma Legenda o Tarzanu? »S tem smo hoteli doseči, da bi bil film bolj vabljiv in da bi ljudje bolj razumeli, kam merimo z njegovo idejo,« pravi Čelar.

Zanj je bil Codelli pravi filmski lik svetovnega formata. »Bil je pustolovskega duha, hkrati je imel znanje iz elektrike in mehanike. Bil je nekakšna kombinacija Julesa Verna in Jamesa Bonda, večni ljubimec (baron se je trikrat ločil, op. p.) in politehnični znanstvenik. Razumel je precej svari, od bencinskega motorja in avtomobilske svečke do elektrike in elektronike. V kleti je imel patent za okrogel televizijski zaslon na elektrone z rotacijskimi ploščami. Ko med drugo svetovno vojno ni bilo ničesar, je v Ljubljani naredil livarno. Postavitev radiotelegrafske postaje v Togu pa je bil podoben podvig, kot da bi danes nekaj gradili na Luni. Zgraditi so morali 130 kilometrov ozkotirne železnice, da so lahko dovažali material, potrebovali so elektriko, zato so zgradili termoelektrarno… Poleg tega je v Afriki snemal tudi film,« Miha Čelar našteva izjemne dosežke barona Codellija in obžaluje, ker v Ljubljani živi le Codellijev duh, na kar, kot smo že zapisali, kažejo imena (Kodeljevo) parka, kopališča, športne dvorane in predela mesta.

Skrival se gotovo ni, saj so ga vsi poznali

No, septembra lani so na pobudo društva ljubiteljev in lastnikov starodobnih avtomobilov Codelli klub tudi park ob dvorcu Kodeljevo poimenovali Park Antona Codellija. Marko Frelih meni, da je to sicer lepa gesta Mestne občine Ljubljana, toda: »To je tako ali tako park, ki pripada družini Codelli. Zdaj smo ga poimenovali po njem, kot da mu ga vračamo, v resnici je pa ves čas njegov.« Toda če bo obveljala odločba ministrstva za okolje, izdana oktobra lani, Codellijevi potomci parka ne bodo dobili nazaj, ker jim ni uspelo dokazati, da je imel baron državljanstvo katere od republik avnojske Jugoslavije. »Po mnenju državnih organov je bil Anton Codelli nikogaršnji državljan, kar je po svoje absurd. Tega, kako je imel urejene dokumente, sicer ne vem, dejstvo pa je, da je bil približno 70 let povezan z Ljubljano, kjer je bil dejaven tudi med obema vojnama. Za bivanje tukaj je moral imeti neko pravno podlago, tudi državljanstvo, sicer bi ga najbrž izgnali. Skrival se gotovo ni, saj so ga vsi poznali in je imel graščino, v kateri je živel s svojo družino,« se čudi Marko Frelih.

Po njegovem mnenju bi se lahko v graščini Kodeljevo iz muzejske zbirke, posvečene Codelliju, razvil tudi muzej slovenskih izumiteljev. »Glede na to, da smo tudi Slovenci precej inovativni, kar potrjujejo predvsem številni mladi, sposobni ljudje, ki ustvarjajo na različnih področjih, bi jim lahko bil tudi s tega vidika Codelli navdih za njihovo raziskovalno žilico,« je prepričan dr. Frelih. Pravi, da bi bilo najbolje, če bi bil grad, za katerega potomci pričakujejo odškodnino, v posesti države, ne le v njeni lasti. Država ali mesto bi lahko dalo pobudo za ureditev spominskega obeležja s predstavitvijo življenja in dela Antona Codellija. Na voljo je veliko gradiva, ki bi ga lahko pokazali javnosti. Del ga hrani Arhiv Slovenije, fotografsko gradivo o njegovi afriški avanturi hrani Slovenski etnografski muzej, del njegovega fotografskega gradiva iz Afrike imajo tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici.

»Afrika je bila zanj popolna fascinacija in v graščini si je delovno sobo okrasil z različnimi predmeti, ki jih je prinesel iz Toga. Danes je Codellijeva afriška zbirka shranjena v Slovenskem etnografskem muzeju. Na stalni razstavi je na ogled obredno pokrivalo ljudstva Konkomba. Afriška izkušnja mu je očitno veliko pomenila in je bila vrhunec njegovega ustvarjalnega dela. V Togu so leta 1913 snemali tudi prvi igrani film na afriških tleh. Codelli je financiral njegovo snemanje. Prav tako je finančno podprl snemanje dokumentarnega filma. Na stalni razstavi v našem muzeju je izsek iz filma, ki prikazuje vsakdanje življenje in različne obrti v Togu,« našteva kustos Frelih.

In kdaj se je osebno začel zanimati za Antona Codellija? »Med proučevanjem njegovega fotografskega arhiva sem vse bolj spoznaval njegovo slikovito življenje in ustvarjalni potencial. Codellijevi posnetki iz Afrike so ponujali izvrstno priložnost za raziskavo in predstavitev širši javnosti v obliki razstave in publikacije, odzivi na katero so bili zelo dobri. Codelli je bil odličen fotograf. Fotografiral je postavitev radiotelegrafske postaje v vseh gradbenih fazah. Od postaje, ki so jo gradili štiri leta, z dinamitom pa porušili v petih urah, danes ni ostalo veliko. Zato so njegovi posnetki še toliko bolj dragoceni. Treba je omeniti še njegovega sodelavca Lea Poljanca, ki se je prav tako ukvarjal s fotografijo. Tudi njegove slike hranimo v našem muzeju. Oba sta del te zgodbe, ki bi jo bilo lepo predstaviti v graščini Kodeljevo. To je idealen prostor, v katerem bi lahko prikazali veličino Antona Codellija, s poudarki na njegovih inovacijah na različnih področjih,« je prepričan Marko Frelih.

Nemiren in inovativen duh

Toda na Kodeljevem ni samo graščina, tam sta tudi kapelica in pristava, v katero se želi vseliti fakulteta za šport. Bi bila fakulteta tam moteča? »Nasprotno, niti fakulteta v pristavi niti gostinska dejavnost v graščini nista moteči, urediti bi morali le spominsko sobo o rodbini Codelli. Sožitje vsega naštetega je na Kodeljevem vsekakor mogoče,« meni Frelih. To bi lahko bil dober prispevek k obogatitvi kulturne ponudbe mesta Ljubljana. »Graščino Kodeljevo lahko pustimo še naprej propadati, lahko pa jo obogatimo s poučno in privlačno vsebino tako za širšo domačo javnost kot tudi za turiste, ki jih imamo v Ljubljani vse več,« poudarja dr. Frelih, za katerega je najbolj fenomenalna baronova štiriletna afriška zgodba.

»Lahko jo predstavimo zelo atraktivno. Iz nje bi se dalo narediti nekaj dovolj odmevnega, kajti gradivo obstaja, obstaja zgodba, povezana tudi s filmskim fenomenom, da so se tako zgodaj v Afriki ukvarjali z idejo o igranem filmu, pri katerem je sodelovala mednarodna ekipa. Režiser in glavna igralca sta prišla iz Nemčije, snemalec je bil iz Anglije, Leo Poljanec je igral stransko vlogo, Codelli je bil producent, njegova mama je sodelovala pri scenariju… To je super zgodba, ki bi jo lahko marsikje predstavili, kot se spodobi, in jo tudi zelo dobro prodali. Legendarna je tudi njegova zgodba o tem, kako je z avtomobilom drvel (s približno dvajsetimi kilometri na uro, op. p.) po Ljubljani. Codelli je sicer imel več avtomobilov, enega je celo zakockal, z drugim se je podal na dirko med Dunajem in Salzburgom. Tak je pač bil – zelo nemiren, a hkrati izjemno inovativen duh, ki je užival v izzivih,« barona Codellija opiše Marko Frelih.

Po mnenju režiserja Mihe Čelarja pa bi si njegov filmski junak zaslužil tudi naziv častni meščan Ljubljane. Prepričan je, da bi lahko s Codellijem veliko pridobili in naredili svetovno zgodbo, ki bi Ljubljano še bolj obogatila. Na zahodu razumejo, da sloves kraju ali državi dajo zgodbe, pri nas pa gradimo parkirne hiše in nakupovalna središča. To je domet »najlepšega mesta na svetu«, čeprav ima izjemne zgodbe, tudi tisto z najstarejšim lesenim kolesom na svetu, spomni Čelar.