Najlažje o nasilju govorimo, kadar je splošno, na globalni ravni, kadar je daleč od nas. O nasilju v vsakodnevnem, navadnem življenju govorimo redko, manj vneto in brez posebne volje. Zato, ker se bojimo, da se bo nekoč nekega malega nasilneža odkrilo v nas, ker je življenje okrutno in nas žene, da se nam včasih »utrga«, tako da kričimo in postanemo hudobni.

O nasilju bi v resnici morali govoriti vsak dan, vsak dan bi morali razkrinkavati, kazati na nasilneže in upirati prst vanje. Majhno nasilje se lahko razbohoti, majhni nasilneži lahko postanejo veliki. Saj nasilje rojeva nasilje.

Nasilneže srečujemo vsak dan, pogosto smo tudi sami nasilni, a se tega ne zavedamo. Ko smo v vrsti na blagajni v velikih trgovskih centrih, ko je gneča in dolgo čakamo, pa nas motijo počasna blagajničarka in ljudje pred nami, ki telefonirajo, se leno vlečejo in počasi jemljejo stvari iz vozička. Tedaj bi najraje zakričali, jih ošteli, ozmerjali.

Obstajajo pa tudi taki, ki to delajo vsak dan. Zmerjajo druge in jim predavajo. To so mali nasilneži. Kot tisti, ki v kinu jedo, šumijo s papirčki bombonov, strmijo v zaslone mobilnika, se na videz tiho pogovarjajo, se hihitajo, ko ni smešno, ali gredo po nekajkrat ven zaradi nekega menda nujnega razloga.

To so tudi vozniki avtobusov, ki preglasno vrtijo glasbo, ki jim je všeč, ko vozijo, prav tako pišejo sporočila po mobilniku in jedo, tako da vsake nekaj časa spustijo volan iz roke za nekaj sekund. Takšni so tudi vozniki, ki jih vsakodnevno srečujemo v prometu na mestnih ulicah ali avtocestah, ki imajo ves čas opraviti z mobilnikom, zaradi sporočil in pogovorov, ter tako ogrožajo svoje in tuja življenja. Med moškimi vozniki so to tudi tisti, ki ne morejo prenesti, da jih je prehitela ženska za volanom, in se spustijo v vsake vrste dirkanja, le da bi jo prehiteli. Tolikokrat, kolikor je treba.

Najhujši od najhujših pa so družinski nasilneži. To so tisti, o katerih se najmanj govori, ker so to pogosto znani politiki, zdravniki, odvetniki, novinarji, igralci in ljudje vseh drugih poklicev, ki veljajo za ugledne državljane, strokovnjake in sosede. Najpogosteje so to moški, neprimerljivo redkeje ženske, tako da bomo v nadaljevanju govorili predvsem o moških nasilnežih.

O nasilju in nasilnežih v družini se govori samo priložnostno. Malo ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, ob 8. marcu, dnevu žena, in ko se v časopisih pojavi novica, da je neki mož, ljubimec ali samo »partner« usmrtil ali pretepel ženo.

Žalostno, a resnično je, da se družinsko nasilje molče dopušča. Mnogi še vedno menijo, da je nasilje preprosto del skupnega življenja in da »kdor tepe, ima rad«, in pa da mora to nasilje preprosto ostati med štirimi stenami.

Mnogi še danes mislijo, da je nasilje stvar zasebnosti in da se v tuje odnose, čeprav bi bili ti omejeni predvsem na vsakodnevno pretepanje, preprosto ne smejo vmešavati. Zato se dogaja, da gredo ljudje včasih molče mimo sosedovih vrat, izza katerih žena kliče na pomoč in vpije, otroci pa neutolažljivo jočejo. »Se bodo že pomirili, zakaj bi se vmešavali v to,« govorijo najpogosteje sosedje in sorodniki.

Mnogi ne vedo ali si ne želijo priznati, da ima nasilje v družini nešteto obrazov. Začenja se z ignoriranjem in ekonomskim nasiljem. Temu nasilju so izpostavljene ženske, ki ne delajo in so povsem odvisne od partnerjeve milosti. Ali v zakonih, v katerih oba delata in sta kupila veliko stvari, nasilje pa se prenaša, da se vse to imetje ne bi delilo in zmanjšalo. Ignoriranje in poniževanje sta sofisticirani obliki nasilja. A najpogosteje so orožje klofutanje, mlatenje, tepež in batine.

H klofutanju in tepežu so nagnjeni mnogi, ne glede na izobrazbo, poreklo in status v družbi. Ko tepejo, enako neusmiljeno tepejo tako odvetniki kot politiki, zdravniki, avtomehaniki, vratarji, učitelji in peki. Najhujši med to vrsto nasilnežev so znani in ugledni, tisti, ki jih javnost včasih občuduje zaradi njihovih dosežkov, znanja, šarma, lepote, izobrazbe, širine ali višine.

Zakaj najhujši? Zato, ker nihče, ki vara in tepe partnerja ali partnerico, ne more biti ugleden, cenjen, spoštovan in slaven. Zato, ker je vsak nasilnež, pa naj bo še tako znamenit ali ugleden, pravzaprav nevredno bitje, ki si ne zasluži nikakršnega obzira in spoštovanja, stiska roke ali priklona. In zato, ker so ugledni in izobraženi nasilneži, kot vsi drugi nasilneži, pravzaprav samo odvratni in ubogi strahopetci.

Tepejo in mlatijo, ponižujejo in povzročajo bolečino na skrivaj. V javnosti pa so uglajeni, dobro razpoloženi, vedri, ljubeznivi, znajo se vživeti v drugega. Uživajo v sebi in v svoji podobi, tako da žrtev, ki jo potrebujejo, da se v javnosti pokažejo z njo, držijo za roko, nežno poljubljajo in objemajo. Žrtev samo neprimerno zadrhti, a vsak, tudi lažni nasmeh ji izgine iz obraza. Saj gredo v trenutku skozi njene možgane vse klofute, pa tudi vse trajne brazgotine, ki jih noben čas ne bo odpravil.

Nasilneži so strahopetci in se znašajo nad slabotnimi in odvisnimi, nad tistimi, ki nimajo moči, da bi se uprli, šli na policijo in zbežali. Zato je treba nasilneže klofutati s prezirom, obsodbo in javnim sramotenjem.