Da, vrag je vzel šalo. V Belo hišo je prišel človek, ki se je zavezal, da bo korenito spremenil, če bo treba, razstavil in znova po svoje sestavil svet, zato da bodo Združene države Amerike spet – kot da bi bilo doslej kaj drugače – »prva« velesila planeta. Najprej ukaz o gradnji zidu na meji z Mehiko, nato prepoved vstopa v ZDA dobremu delu muslimanskega življa in spor z domačim pravosodjem, ki mu ukrepa vsaj za zdaj ni odobrilo. Sledile so vnovične sankcije zoper Iran, ker da je ta izstrelil balistično raketo, ki je ne bi smel, pa podpora politiki izraelskega premierja Netanjahuja o postopni aneksiji palestinskega ozemlja na Zahodnem bregu. Počakajmo, kaj bo v tem tednu še sledilo.

Da bi si vzel kak dan počitka za premislek? Ne. Obdal se je s svetovalci, ki mu tega ne dovolijo, da ne bi morda učinkovali preblagi, premehki, premalo inventivni in odločni oziroma preveč omahljivi. Sporočilo vsake Trumpove izjave po podpisu katere koli listine je: »O tem smo se pogovarjali, o tem smo odločali že pred volitvami, z izvolitvijo nam pa je ameriški narod podelil mandat, da to uresničimo.«

Tisti del ZDA, ki se ga je bal, ki je dobro vedel, za kako nevarnega človeka gre, in je računal na afirmacijo protikandidatov že v njegovi republikanski stranki oziroma na izvolitev demokratinje Clintonove, danes koraka po ulicah največjih ameriških mest, a žal raztrgano, improvizirano, neorganizirano, premaloštevilno, da bi Trumpu to dalo vsaj malce misliti.

Do živega mu ne pridejo niti šale, karikature, skeči, parodije na njegov račun. Mala malica so zanj mednarodne kritike in opozorila, da naj se drži kontinuitete Obamove zunanje politike oziroma naj ne zavrže stežka doseženih sporazumov s preostalim svetom ter posamičnimi državami, ki so danes steber dogovorne politike mednarodne skupnosti ter relativne stabilnosti in predvidljivosti v mednarodnih odnosih.

Z nekaterimi evropskimi in drugimi voditelji se je že pogovarjal po telefonu in hitro opravil z onimi, ki so se mu upali povedati malce več, kot je bil pripravljen slišati.

Tudi naš predsednik se je takoj po Trumpovi izvolitvi z njim slišal, mu čestital za volilno zmago, se zavzel za nadaljevanje »odličnih odnosov med državama« ter seveda izrazil veselje in ponos, da je naslov prve dame ZDA prešel k »naši« rojakinji Melanii. Recimo, da je bilo s tem pogovorom vse v redu, ker naj to, kar se je od Donalda slišalo med volilno kampanjo, ne bi veljalo, ker naj bi bilo njegovo pljuvanje po vrednotah, ki smo se jim zaprisegli v Evropi in pri nas doma, morda le ceneni populizem in malce preveč začinjena retorika brez posledic. Recimo. Kaj pa danes, dragi Borut? Si še vedno tako navdušen nad »sorodstvom« z gospodom, ki sprejema skrajno sporne odloke glede muslimanskih obiskovalcev in ima ob sebi svetovalce, ki ga ščuvajo v vojno s Kitajsko zaradi Južnokitajskega morja ter z vsem islamskim svetom?

Ustavimo se za trenutek pri dejstvih, ki so že tu: ponovna uvedba sankcij proti Iranu in podpora izraelski oblasti pri nadaljevanju gradnje judovskih naselbin na palestinskem ozemlju sta v nasprotju z vsemi resolucijami Združenih narodov. In ko se bo, ker se bo, sesul pariški sporazum o podnebnih spremembah in bo svet dokončno obsojen na smrt tudi brez jedrske vojne, mu ni vredno povedati, da se tako ne dela?

Videoparodija, ki te dni kroži po svetovnem spletu na račun njegove slovite izjave »America first«, postavlja Melaniino Slovenijo na »drugo mesto«. Kaj če bi »prijatelj Donald« nekoliko pozorneje in strpneje prisluhnil besedam prvega moža soprogine rojstne domovine?

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec