V novinarskih vrstah, pa tudi med bralci časopisov, se ime Urška Golob Vindiš marsikomu zdi znano. A diplomirane novinarke danes ne najdemo več podpisane pod časopisnimi članki in fotografijami, pač pa nam lahko pomaga z računovodskimi storitvami, saj je znana predvsem po svojem manjšem računovodskem servisu. Da se bo njena poklicna pot tako oddaljila od začrtane v mladosti, si ni predstavljala. »Če me kdo vpraša, kaj sem po poklicu, ne vem natančno, kaj naj rečem. Po zaključeni gimnaziji sem doštudirala novinarstvo in nekaj časa delala v medijih. Ko pa sem se odločila za družino, sem postala samostojna podjetnica na področju računovodstva in novinarstva. Že nekaj let se ukvarjam samo z računovodstvom,« opisuje svoj položaj.
K razmišljanju, ali je na pravi poklicni poti, jo je privedlo stanje v medijih in ustvarjanje lastne družine. »Preden sem dobila otroke, sem vedela, kakšen bo približno moj delovnik in kakšni so roki za oddajo prispevkov.« Najbolj so našo sogovornico skrbele izredne razmere, ki so sestavni del družinskega življenja. »Lahko se zgodi, da otrok zboli, ti pa še nimaš napisanega teksta, ker nisi bil razpoložen, rok za oddajo pa je čez dve uri. To pomeni, da bodisi delaš z bolnim otrokom v naročju, da oddaš članek, ali pa se opravičiš nadrejenemu, da ti tokrat pač ne bo uspelo,« opisuje dve prav nič zavidljivi možnosti. V računovodstvu je vendarle nekoliko drugače: »Tudi tu so roki, ki se jih je treba držati, vendar so ti znani in načeloma nekoliko daljši. Ker vem, koliko časa porabim za določeno nalogo, lahko delo z ustrezno razporeditvijo obveznosti končam tudi kakšen dan pred rokom. Vedno ne gre, a ker nisem privrženka dela v zadnjem hipu, mi to pogosto uspe.«
Na novo pot se ne da iti čez noč
Kljub vsemu svojega računovodskega servisa, ko je bila še novinarka, ni mogla odpreti čez noč. Najprej je morala na šolanje. »Po njem sem bila še bolj neodločna, ali je to prava stvar. Potem so se stvari kar zgodile,« se spominja. A v to je morala vložiti veliko truda – brez vsakodnevnega izobraževanja, branja, sledenja informacijam, zakonom in osebam, ki ji velikokrat brezplačno pomagajo z odgovori, ko ima vprašanja, ne bi šlo. »Stvari se tudi v računovodstvu dnevno spreminjajo, zato je še kako pomembno, da jim slediš. V redne delovne obveznosti tako spada tudi stalno učenje o novostih.«
Nova poklicna pot je bila za Urško Golob Vindiš tako nova priložnost kot izhod v sili, se spominja in takoj opozori na svoje razmišljanje, ki ga razvija že od ranega otroštva. »Že v vrtcu se mi je zdelo škoda časa, ki sem ga morala preživeti v vrtcu. Razmišljala sem, kaj vse bi lahko počela, medtem ko bi bila doma, in že takrat se mi je zdelo, da bi doma dan lahko veliko bolje izkoristila. Ko sem se odločala, ali po prvi porodniški odsotnosti ostati doma in imeti s. p. ali poiskati službo drugje kot v medijih, sem poslušala svoj notranji glas.« Tako še danes dela doma in to ji ustreza, saj rada organizira svoj dan in ga prilagaja vsem obveznostim. »Druga prednost je, da ne poznam mobinga in slabih odnosov med sodelavci,« pristavi brez dlake na jeziku.
»Menim, da smo ljudje po naravi bitja, za katera delo predstavlja vrednoto. Čeprav imam tri otroke in rada z njimi preživljam svoj čas, vseeno rada počnem še kaj drugega,« priznava naša sogovornica. Ob tem opozarja še na drugo, manj spodbudno plat svoje zgodbe. »Družino je treba tudi preživljati,« poudarja in dodaja, da z manjšim računovodskim servisom, v katerem je zaposlena za štiri ure na dan, to ni možno. Čeprav sama deluje tako, da je njeno življenje zelo tesen približek njene osebne lestvice vrednot, kar je z osebnega vidika velik dosežek, je prav zaradi denarnega vidika prepričana, da v družbenem merilu njena zgodba ne sodi med tiste klasične o uspehu. A s tem, kar počne, je trenutno zadovoljna, čeprav to ni bila njena prva izbira.
Pomilovanje ne prinese uspeha
Če bi se Urška Golob Vindiš danes podajala na svojo izobraževalno pot, bi ji kvečjemu še kakšno izobraževanje dodala, ne pa česa odvzela. Dodatno izobraževanje in usposabljanje še vedno načrtuje, ko bo imela več časa za obiskovanje predavanj. Veliko informacij za svoje delo zdaj dobi po spletu, s pomočjo e-seminarjev, prava zakladnica znanja in izkušenj, ki se jih ne da dobiti v knjigah in na predavanjih, pa so ljudje, ki se z računovodstvom ukvarjajo že dolgo časa. »Njihove pomembne vloge in bogastva se premalo zavedamo,« opaža.
Mladim, ki se šele odločajo o tem, kje se bodo šolali, naša sogovornica svetuje, naj poslušajo svoj notranji glas in naj si izberejo tisto širše področje, ki jih veseli. »Med tremi potencialnimi možnostmi naj potem izberejo tisto, v kateri danes obstaja možnost zaposlitve. Opozarjam na zaposlitev, ne na obogatitev,« pristavlja. Kljub temu mlade opozarja, da jih po končanem šolanju po vsej verjetnosti delovno mesto ne bo čakalo. »Takrat ni čas za pomilovanje in za to, da se začneš počutiti manjvrednega od vrstnika, ki je takoj dobil službo. To je čas, ko je treba zavihati rokave,« zatrjuje iz svojih izkušenj.
Marsikaj lahko za svojo prihodnost naredi vsak posameznik, kar nekaj anomalij pa bo medtem morala odpraviti tudi država, ob tem opozarja. »Nabiranje izkušenj je včasih, v Sloveniji pa prepogosto, volonterska dejavnost. Tudi kasneje so mnogi mladi dolga leta na minimalni plači, mnogo novopečenih samostojnih podjetnikov pa mesečno sploh ne doseže njenega praga. Naša država bi po mojem mnenju morala zato na novo ovrednotiti delo v vseh poklicih,« je še prepričana novinarka in vodja računovodskega servisa.
