Teden dni od tega, kar je patrulja slovenskih vojakov v Libanonu (spet) doživela zasedo, iz katere je po zatrjevanju pristojnih izšla brez praske, vezisti prve brigade Slovenske vojske (SV) skupaj s pripadniki zračnodesantne enote ameriške vojske v Postojni končujejo z usposabljanjem, z vajo Krokarjev udar. Številčnost stalne sestave SV je še zmeraj daleč pod pričakovanim, takšna je tudi fluktuacija v sistemu. Negativna.
Glede na to, da se tudi letos pripravljenost naše vojske ocenjuje po enakih kriterijih in metodah kot lani, lahko pričakujemo nezadostno oceno za njeno delovanje v vojni ali krizi. Za njeno usposobljenost za delovanje doma oziroma v miru pa si morda lahko nadejamo višje ocene. Generalštab SV je v preteklem letu namreč kljub drastičnem finančnem manku glede na leto poprej izvedel več usposabljanj in vaj, pa tudi vojaki naj bi bili trenutno bolj motivirani, kot so bili ob lanskem ocenjevanju. Zakaj so motivirani bolj, z vprašalniki nadrejenih menda niso izvedeli natančno. Naši pogovori s številnimi vojaki pa kažejo na to, da se pripadniki SV počutijo bolje predvsem zaradi – sindikatov.
Največjo skrb za vojake sta v zadnjih letih izkazala Sindikat vojakov Slovenije (SVS) in Sindikat ministrstva za obrambo (SMO). V času, ko je na davkoplačevalce pritisnila finančna kriza, sta sindikata strnila vrste in pohvalita se lahko s številnimi uspehi. SVS je recimo pred petimi leti porazil državo v kolektivnem sporu zaradi regresa vojakov – po njihovem uspehu je takratna (deseta) vlada sprejela sklep, zaradi katerega je za poplačilo regresa v celotnem javnem sektorju porabila 64 milijonov evrov – in zmagal v sporu za plačna nesorazmerja. SMO pa je s pestrim socialnim dialogom uspel doseči spremembe v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Dosegli so, da se tudi pripadniki SV lahko poklicno upokojujejo pod enakimi pogoji kot ostali zavarovanci in se jim več ne prekine delovno razmerje, ko dopolnijo pogoje za poklicno upokojitev. Tega se, mimogrede, trenutno drži tudi prvi vojak v državi, generalmajor Andrej Osterman, ki bi po »starem« zakonu moral biti v pokoju že zdavnaj.
Sindikati dobili več sto tožb
Sindikata sta dobila več sto tožb za odškodnine vojakov na misijah, kjer pripadniki niso imeli tedenskega prostega časa, odškodnina med 2500 in 3000 evri je bila že izplačana za okrog tisoč vojakov. SVS je po ustavnem sodišču dosegel, da si vojaki lahko dvignejo privarčevana sredstva iz drugega obveznega pokojninskega sklada – doslej je bilo dvignjenih za okrog 50 milijonov evrov sredstev –, SMO je uspešen s tožbami v zvezi z izplačilom dodatka za kompenzirane ure pripadnikov SV za obdobje zadnjih petih let. Po vrhovnem sodišču so dosegli, da se pripadnikom SV, ki delujejo na mednarodnih operacijah in misijah, priznava pravica do prostega dneva tedenskega počitka. V SVS so uspeli ustaviti izvršbo za vračilo nagrade in stroškov usposabljanja pripadnikov ob izstopu iz SV. V vzorčnem postopku je SVS dobil tožbo za 30-odstotni dodatek za izkoriščene viške ur vojakov (v tožbi je trenutno okrog 1000 vojakov), prejšnji teden so na delovno sodišče vložili 298 novih tožb za dodatek za delo čez polni delovni čas.
Zadnje je v imenu sindikata vložil odvetnik Mitja Pukšič, ki meni, da »dobra psihofizična pripravljenost vojakov ni razlog, da bi morali trpeti krivice, ki jim jih povzroča delodajalec«. Odvetnik je prepričan, da so sindikati dandanes »nujni za zagotavljanje ustrezne, hitre in strokovne podpore vojakom, ki se zaradi narave svojega dela morda niti ne zavedajo vseh pravnih anomalij, ki jih zadevajo«.
Da omenjena sindikata bistveno pripomoreta k socialni stabilnosti naše vojske, vedo povedati tudi viri iz generalštaba. »Žalostno je, da v časih različnih zunanjih vplivov, ko je naša nacionalna varnost še posebej ogrožena, država kot delodajalec za svoje vojake, ki so skupaj s policisti bistveni steber zagotavljanja miru, varnosti in stabilnosti, ne poskrbi ustrezno oziroma jim ne ponuja zadostne podpore«.
