Zveza kulturnih društev Ljubljana je deseto leto zapored podelila nagrade ljubiteljskim kulturnim društvom in posameznikom za njihove izjemne dosežke. Najbolj čislano nagrado, zlato priznanje je dobila Mileva Sovdat, ki že več kot 40 let ustvarja v Šentjakobskem gledališču. Za seboj ima več kot tisoč odrskih nastopov, v njenih vitrinah pa je že kar nekaj priznanj. Dobila je tudi Linhartovo listino za življenjsko delo. Kljub temu je bila presenečena in vesela, ker se je znova znašla med nagrajenci.
Na odru postane drug človek
To pa še ne pomeni, da ji govorjenje pred občinstvom ali intervjuji za televizijo ne delajo nobenih težav. »To mi predstavlja precejšnjo stisko,« pravi. Nikakor se ne more otresti treme, ko ge za tovrstne nastope, kar pa ne velja za gledališke prestave. »Ko sem na odru, to nisem več jaz,« pravi. Takrat zacveti. Igrala je v 60 prestavah. Prvič leta 1974, ko je vskočila, ker neka druga igralka ni mogla priti na predstavo. Debitirala je v Ta veseli dan ali Matiček se ženi, v isti predstavi pa je igrala tudi, ko je pred tremi leti praznovala 40-letnico delovanja v amaterskem teatru.
Spomni se, kako se je vloge za predstavo Kastelka učila med potjo na gostovanje. »Za tisto predstavo sem bila šepetalka. Na zboru pred odhodom sem izvedela, da bom igrala. S pokojnim gospodom Sadarjem sva se učila kar v avtu. Ni bilo veliko besedila, a nekaj ga je bilo. In je šlo,« se je spomnila na eno od mnogih prigod. Gledališče jo je privlačilo že od nekdaj. Od kod ta ljubezen do igre? » Že v osnovni šoli sem rada brala pesmi in hodila v knjižnico. Vsak teden sem domov prinesla kup knjig,« je dejala.
Včasih je bilo zaradi različnih dogodkov kakšno predstavo težko izpeljati. Kot takrat, ko ni pravočasno prišla na oder. »Pri predstavi Osem žensk sva z režiserko spodaj v maski klepetali. Tako sem bila zatopljena v pogovor, da sem pozabila na nastop. Čudno se mi je zdelo, ko sem iz zvočnika slišala kolegico, ki je ponavljala: 'Zdi se mi, da nekdo hodi po vrtu'. To je bila namreč moja iztočnica. V tistem trenutku bi morala biti moja senca že vidna na odru, jaz pa sem še klepetala. Hitro sem zagrabila jakno in odhitela v zgornje nadstropje. Kolegice so me prebadale z očmi, a smo izpeljale.«
Kakšna vloga je bila tudi manj prijetna, nekoč je morala na odru kaditi, česar ni bila vajena. »Pokaditi sem morala dve cigareti na predstavo. Nisem znala inhalirati, zato sem vdihnila čisto malo dima in ga skozi nos spuščala ven. Zelo sem se morala potruditi, da nisem kašljala. So mi šle pa enkrat pošteno solze v oči.«
Poklicno se ni želela ukvarjati z igralstvom
Tako je preživela številne iskrive trenutke v gledališču, ki mu je posvetila dobršen del življenja. A se ni nikoli poigravala z mislijo, da bi se z igranjem ukvarjala profesionalno, čeprav so ji že v osnovni šoli prigovarjali, da bi bil to poklic zanjo.
»Zelo rada sem na odru, a me ni nikoli zanimalo, da bi bil to moj polic. Ta kruh je trd, moraš imeti tudi srečo, da dobiš dobre vloge, ali pa moraš poznati ljudi, ki ti pri tem pomagajo.« Danes je v pokoju. Ko je vrsto let delala kot tajnica, službe ni bilo tako težko usklajevati z drugimi aktivnostmi kot danes. Delo je končala okoli treh popoldan, zato se je poleg družine lahko posvečala tudi igralstvu. »To so bili drugi časi. Takrat s službo ni bilo težav. Imela sem celo na izbiro, kje bi delala,« je dejala Mileva Sovdat.
Lahko se pohvali, da je bila večkrat statist v filmih, televizijskih serijah in spotih, za seboj ima več kot 30 manjših vlog. Med drugim je sodelovala v filmih Marka Naberšnika Šanghaj in Šiška Deluxe ter v filmu Damjana Kozoleta Nočno življenje, pa tudi v serijah Ena žlahtna štorija in Naša mala klinika, kjer je igrala pacientko.
