Na Malti sprejeti migracijski načrt Evropske unije bolj malo govori o urejanju tega vprašanja, več pa o zmanjšanju števila migrantov za vsako ceno. K italijanskim 200 milijonom evrov je EU tako dodala še svojih 200 milijonov, da bo financirala lov na begunce in migrante v libijskih ozemeljskih vodah skupaj z libijsko obalno stražo ter jih teoretično izročala organizaciji ZN za begunce (UNHCR) in mednarodni organizaciji za migrante (IOM), pri čemer naj bi upravičence do azila sprejemale evropske države, preostale pa bi namestili v Libiji ali jih vrnili v njihove domovine.
Kritiki Unijinega dogovora z Libijo ocenjujejo, da gre za ponesrečen poskus ločevanja ekonomskih migrantov in beguncev, saj je razlika med njimi postala zanemarljiva. Sredi oblastnega boja med na zahodu priznano vlado in njeno opozicijo po padcu Gadafijevega režima ter zaradi delovanja okoli 1700 samooklicanih milic, med katerimi so nekatere povezane z Islamsko državo, so prišli z dežja pod kap in so vsi žrtve tamkajšnjega preganjanja in nasilja.
V nasprotju s Turčijo, s katero se je EU o blokiranju migracijskega vala podobno dogovorila lani, je Libija sredi državljanske vojne, čeprav je izginila iz osrednje medijske pozornosti. Drugače od evropskih politikov, ki so soustvarili sedanje razmere in to afriško državo po navedbi nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame pustili v »dreku« (shitshow), humanitarne organizacije in drugi poznavalci tamkajšnjih razmer ugotavljajo, da bodo vrnjeni migranti končali v zasilnih taboriščih, kjer bodo izpostavljeni mučenju, pred katerim so hoteli ubežati. Steve Symonds iz britanske veje Amnesty International opozarja svojo vlado in druge evropske vlade, da so poskusi zadrževanja migrantov v Libiji, še posebej pa njihovega vračanja, grozljivo nečloveški odgovor na stvarno dogajanje.
Libija kot orožarski bazar
Libijski porok za uresničevanje malteškega migracijskega načrta je vlada narodne enotnosti pod vodstvom premiera Fajeza Saraja, oblikovana lansko pomlad v Tripoliju, a z dejansko malo realne moči v državi. Pri pridobivanju podpore različnih milic in političnih veljakov Saraj ni bil najbolj uspešen, z ameriško letalsko pomočjo pa je vladnim silam konec lanskega leta uspelo obračunati s pripadniki Islamske države v Sirti in jih od tam pregnati. Dva rivalska parlamenta kot relikta spornih volitev iz leta 2014 in tri vlade, med katerimi naj bi zadnja, prenovljena decembra pod okriljem Združenih narodov, preostali dve počasi izpodrinila, ne obetajo, da se bo država kmalu stabilizirala.
Ob vstaji proti Gadafiju je namreč njegov ogromen vojaški arzenal povsem nenadzorovano prešel v roke različnih oboroženih skupin v regiji in varnostni analitiki Libijo opisujejo kot orožarski bazar in idealno igrišče za mudžahide, ki se vanjo umikajo pred napadi na Islamsko državo v Iraku in Siriji. Tunizija je za obrambo pred prelitjem nasilja na njeno stran že delno zgradila varnostne ovire in jarke na meji z Libijo, ki tako še bolj postaja zapor za okoli četrt milijona tam ujetih migrantov, večinoma iz podsaharske Afrike, ki so se že pred več kot petimi leti podali proti naftno bogati severnoafriški državi zaradi obetov o pospešenem gospodarskem razvoju po odpravi zahodnih sankcij in pred tako imenovanim izbruhom arabske pomladi, ki se je končala s skoraj podobnim kaosom kot v Siriji.
