Predsedniku Pahorju lahko očitamo marsikaj. Da je populist, pretkani politik in nepoboljšljivi sanjač, idealist in mostograditelj. Prav slednji očitek je bil v tej državi tako z levice kot desnice v preteklih letih skorajda že psovka. Toda v času, ko Evropsko unijo, kot pravi Pahor, »našo širšo domovino«, vrtajo z vseh strani, se percepcija vloge predsednika predvsem v majhni državi, kot je Slovenija, bistveno spreminja. Njegovo mostograditeljstvo nenadoma postaja vrlina, a z napakami. Pahorjeva ocena, da je zakon o tujcih v skladu z ustavo, pod dvom postavlja njegovo državniško zavezanost EU. Na vseh koncih krhajoča se integracija je bila namreč zgrajena na podmeni, da kršenje osnovnih človekovih pravic tudi v obliki odrekanja primerne obravnave vsem prosilcem za azil ne sodi več v evropsko prihodnost. Povsem proevropska drža politikov je v časih bohtečih se gospodarskih in političnih nacionalizmov, iz steklenice izpuščenih kseonofobij in skrajnih populistov postala redkost. Tudi tukaj tiči trenutna beda EU.
Seveda lahko Borut Pahor v vlogi predsednika države s ceremonialnimi funkcijami govori precej drugače od z državniškimi posli obremenjenih drugih nosilcev zunanje politike države. A tudi s svojo neposredno, na prvi pogled veliko naivnostjo razumevanja sveta sam ne bi mogel odpirati vrat slovenskemu gospodarstvu in širiti svojih pozitivnih sporočil, če mu tega ne bi omogočala politika države. Slovenija se je vedno videla kot potencialno posrednico ali vsaj prenašalko sporočil na nekaterih kriznih žariščih. Vedno je hotela biti prijateljica vseh, ob čemer je pogosto tudi sama v duhu pragmatičnosti pozabljala na zagovarjanje človekovih pravic, ki si jih je zastavila kot eno izmed prioritet svoje zunanje politike. Zaradi svoje geografske majhnosti, neogrožanja velikih akterjev in presečišča med slovansko in zahodno kulturo se ji je uspelo pozicionirati kot država, ki se ji prisluhne, a ne nujno upošteva. Takšna politika je ponudila priložnost za večje mednarodno trgovanje slovenskim podjetjem, kar bo Pahor z obema podpredsednikoma vlade uspešno unovčil v Rusiji.
V Evropski uniji so stališča Slovenije medtem zbledela. Pogosto se je skrivala in čakala na pozicioniranje v krogu varnega okolja. Tega zatočišča danes ni več, krize so postale preobsežne. Ko države članice EU ne morejo najti skupnega stališča ali ko nova ameriška administracija Donalda Trumpa, ki odkrito napoveduje oziroma že skoraj poziva naslednje države k izstopu iz integracije, predstavlja grožnjo EU, je vrag vzel šalo. Ko se vse od razpada Sovjetske zveze Rusija počuti opeharjeno zaradi širitve Nata proti njenim mejam in sedaj podobno kot Trump pri istih evroskeptičnih populistih išče zaveznike v EU, povrhu pa še pri arhitektu rezilno-žičnate obrambe EU Viktorju Orbanu, je vrag drugič odnesel šalo. In ko se takšne ZDA in Rusija poskušajo zbližati, kar je za reševanje globalnih problemov sicer nujno potrebno, velika previdnost EU ne bi bila odveč.
Slovenija seveda ne more obrniti toka dogajanja v Ukrajini. Pahor se s takšno »mesijansko vlogo« niti ne odpravlja na pot. Bo pa spet širil svoja pozitivna stališča umirjanja konflikta in bo lahko zaradi slovenske zunanje politike brezzobega tigra domov prinesel za domnevno stotine milijonov evrov dodatnih poslov. V volilnem letu za predsednika države je to več kot odličen rezultat. Tako za državo in gospodarsko diplomacijo kot za Pahorja osebno.
