Kulturni praznik je vsako leto znova čas za velike besede o pomenu kulture, hkrati pa je priložnost, da se ozremo po stvarnih podatkih, ki kažejo vse kaj drugega – prej kot skrb države za svojo kulturno podstat njen pogosto mačehovski odnos, ki ga številke potrjujejo tako rekoč na vsakem koraku. Zgovorno je že, da je splošni proračun države v letu 2015 (za lansko leto večinoma še ni končnih statističnih podatkov) zrasel za dobre tri odstotke, medtem ko je kulturni proračun padel še za odstotek.
Enako velja za kulturne proračune občin, ki so se v letu 2015 znižali, četudi so si integralni proračuni občin v zadnjih letih spet nekoliko opomogli. To pomeni, da država (in lokalne skupnosti) kulturo zanemarjajo tudi takrat, ko za to nimajo več ekonomskih razlogov v obliki varčevanja in rebalansov. Dodaten problem kulturne produkcije zunaj Ljubljane je velika centraliziranost sredstev, ki jih ministrstvo za kulturo namenja kulturnim vsebinam. Do leta 2007 je centraliziranost upadala, nato do leta 2010 stagnirala, nato pa se v kriznem času spet povečala. Danes je centraliziranost na ravni iz leta 2002, ugotavljajo v društvu Asociacija, kjer so pred kulturnim praznikom predstavili analizo stanja v kulturi s poudarkom na nevladnih organizacijah (NVO) in samozaposlenih.
Nevladniki: Problemi ostajajo
Sredstva za NVO so se v letu 2015 nekoliko dvignila, a ob upoštevanju visokih rezov v letih poprej so se v resnici zgolj vrnila na stanje pred petimi leti. Med nevladniki največji delež pogače pobere področje glasbe, kamor se je steklo 1,66 milijona od skupno 4,5 milijona, namenjenih za projekte in programe NVO. Ne glede na to pa so prav neodvisni producenti najbolj uspešni pri pridobivanju evropskih sredstev za svoje projekte. V letu 2014 so na programih MEDIA in Kultura skupno pridobili dva milijona evrov, leto kasneje pa že 2,9 milijona.
Dobra novica v zvezi s samozaposlenimi v kulturi je porast števila tistih, ki jim država na osnovi izkazane odličnosti plačuje prispevke za socialno varnost; kriza je sicer nekoliko zdesetkala njihovo skupno število. A to nima posebnega vpliva na delež samozaposlenih, ki živijo pod pragom revščine. V obdobju 2009–2011 se je gibal med 27 in 30 odstotki. Več kot polovica samozaposlenih (leta 2014 jih je bilo 2291) ne zasluži deset tisoč evrov bruto na leto. Tretjina se jih za ta status odloči, ker nima druge možnosti, je v nedavni raziskavi ugotovil Nacionalni svet za kulturo. Le 18 odstotkov navaja privlačnost svobodnega poklica. Po podatkih raziskave so nevladne organizacije boljši oziroma rednejši plačnik kot javni zavodi in podjetja.
Ustanavljanje brez študij
Sicer pa se je ministrstvo za kulturo medtem lotilo prenove kulturnega modela. Za doslej znana izhodišča, ki so v fazi delovnega gradiva, ki še ni v javni razpravi, na Asociaciji ugotavljajo, da so generična in zgolj opisna, za NVO in samozaposlene pa izhodišča navajajo površne ugotovitve. Asociacija vztraja na svojem znanem stališču, da mora iti prenova v smer prepoznave nevladnikov in samozaposlenih kot enakopravnih akterjev javnemu sektorju, kar naj se odrazi skozi stabilnejše financiranje.
Ključna predloga ministrstva sta ustanovitev Agencije za umetnost in prenova doslej nikoli delujoče, četudi z zakonodajo vzpostavljene Kulturniške zbornice Slovenije. Na Asociaciji so glede ustanovitve agencije, ki bi delovala po principu obeh obstoječih (za film in knjigo), zadržani. Predlagajo, da se ustanavljanja ne lotijo brez študij. Član upravnega odbora Asociacije in dosedanji predsednik delovne skupine za trajni dialog z NVO v kulturi Jurij Krpan pa glede kulturniške zbornice pravi, da gre predlog ministrstva v smeri organiziranja po modelu zdravniške in odvetniške zbornice. »Obsojen je na neuspeh, saj umetnost ne more imeti svojega poklicnega kodeksa, na podlagi katerega bi se organizirala.« Spomnil je na že znani predlog Asociacije, ki pa ga ministrstvo doslej ni podprlo – da bi zbornica delovala kot inštitut za raziskovanje in monitoring kulturnih politik.
