Klemen Bergant, trener alpskih smučarjev: V St. Moritzu imamo kandidata za kolajno

Zadnja tri leta je Bergant glavni trener v slovenski moški reprezentanci za tehnični disciplini. Predvsem v tej sezoni je opazen napredek. Največji pri Žanu Kranjcu, ki je bil dvakrat četrti na veleslalomih svetovnega pokala. Štefan Hadalin pa se je na treh januarskih preizkušnjah uvrstil med dobitnike slalomskih točk in napovedal lepše čase tudi v najtrofejnejši slovenski disciplini.

Ko smo leta 2014 postavili moško reprezentanco, smo si zadali za cilj, da bi imeli prihodnje leto na olimpijskih igrah enega, dva ali tri tekmovalce, ki bi bili sposobni osvojiti kolajno na največjem tekmovanju. Ti cilji so bili zelo ambiciozni. Izkazalo se je, da gremo že v St. Moritz z možnostjo osvojitve kolajne. V mislih imam Žana Kranjca. Tudi trenerski kolega Peter Pen ima v hitrih disciplinah Boštjana Klineta, ki se bo sposoben boriti za najvišja mesta. Zase lahko rečem, da sem v St. Moritz odpotoval z dobrimi občutki.

Jaz sem bil na sestanku vodij reprezentanc, Žana pa naj bi na žreb pol ure pred začetkom odpeljal serviser. Startala sta šest minut kasneje in dve minuti zamudila na zbor, ne na žrebanje. Šlo je za našo napako, ki se ne bi smela zgoditi, menim pa tudi, da odziv Mednarodne smučarske zveze ni bil pravičen.

Prvič se je zgodilo, da je bil alpski smučar, ki je zamudil na zbor, kaznovan na način, da je lahko startal po najboljših 45 alpskih smučarjih. Samo v tej sezoni vem za dva podobna primera. Francoski trenerji so me obvestili, da je Florian Eisath zamudil v Alti Badii, Klemen Kosi pa v Wengnu. In tam je Kosija taisti človek, ki je kaznoval Kranjca, opozoril z opominom. Menim, da bi morala biti pravila za vse enaka.

Strinjali smo se, da se je zgodilo nekaj nedopustnega, hkrati pa smo morali Žana pripraviti naslednji dan za nastop. Pika na i se mu je zgodila na ogrevanju na dan tekme, ko je polomil okovje. In ko se to zgodi smučarju, pri katerem mora biti vse na mestu, da lahko prikaže najboljšo vožnjo, nastane problem.

Kranjec vso svojo športno pot počasi napreduje. Nikoli ni naredil preskoka. Da bi mu denimo po sezoni 2013/14, ko je zmagal v evropskem pokalu, uspelo tudi v svetovni konkurenci. Žan je športnik, pri katerem mora biti čisto vse na pravem mestu, od opreme, trenerjev, serviserjev, prijateljev, snežne podlage in še česa, da je vrhunski. Zaradi tega se večkrat zgodi, da ne smuča tako dobro kot tedaj, ko je bil dvakrat četrti. Treba je tudi vedeti, da je Žan odlično kondicijsko pripravljen. Zato tudi poleti ne hodi na morje, temveč dvakrat na dan nabira kondicijo. V zgodovini slovenskega alpskega smučanja smo imeli večkrat tekmovalce, ki smo jih morali preganjati, Kranjca pa moramo kdaj celo zavirati, da ne dela preveč. Zelo pomemben je tudi podatek, da je imel Žan zadnji dve sezoni primerljive pogoje treninga na snegu z najboljšimi.

Lahko stane več, ni pa nujno. Letošnja sezona je specifična. Dva tedna smo imeli tako dober trening v Kranjski Gori, kot ga ne bi imeli nikjer na svetu. Polili so nam tako slalomišče svetovnega pokala kot tudi poligon pod sedežnico. In to vrhunsko. Če sem bil lani kritičen, da pred tekmo v Kranjski Gori nismo naredili nobenega pametnega treninga, je letošnja slika popolnoma drugačna. Navdušen sem in hvaležen, da se je pokazalo, da lahko dobro treniramo tudi doma.

Žan denimo ni idealen vadbeni partner, saj nikoli ne odstopa. Ko smo letos z Italijani trenirali na Ponte di Legnu, je Eisath potožil svojemu trenerju, da nimajo ničesar od Žana. Res je specifičen tekmovalec, ki potrebuje sklop treningov pred tekmo. Prvi dan močno zaostane, drugi dan se na treningih najboljšim približa, tretji dan pa jih ponavadi »nažge«. In potem jih »nažge« tudi na tekmi. Takšnega moramo sprejeti.

S treningom slaloma in superveleslaloma. Letos je v slalomu naredil ogromen preskok, se v Madonni di Campiglio uvrstil na drugo progo. S superveleslalomskim treningom si želimo izboljšati Žanovo smučanje na ravninskih delih, medtem ko je v strmini že sedaj med najboljšo svetovno sedmerico. Žan bo moral dodajati kakšno disciplino, saj si smučar pri 24 letih ne sme privoščiti, da se v svetovnem pokalu posveča zgolj veleslalomu. Ni računice, da se 365 dni na leto trudiš za osem priložnosti.

Upam, da gre. Žanu vselej povem, kar se mi zdi najpomembnejše. Poleg tega v smučarski filozofiji in tehniki niti nimava preveč različnih mnenj. Tako on kot jaz veva, kako smučajo najboljši na svetu. Verjamem, da je Žan v tej sezoni večkrat smučal na limitu tudi zato, ker mi verjame.

Hadalin je pri 21 letih zelo zrel športnik. Po značaju je povsem drugačen kot Kranjec. Štefan nikoli ne bo branil uvrstitve, temveč bo vselej napadel. Ima jasne cilje in natančno ve, zakaj tekmuje. Od okolice zahteva ogromno. Od nje pričakuje, da mu vrne vsaj toliko, kot v šport sam vlaga energije. Hadalina je na začetku sezone ovirala poškodba hrbta, zato na prvih preizkušnjah ni bil tako dober kot na januarskih klasikah. Zasuk pri njem se je zgodil po decembrskem treningu v Alti Badii, kjer smo dobro vadili s Švedi. Moram pa tudi priznati, da imamo v tej sezoni srečo, da so slalomi svetovnega pokala omogočili višjim startnim številkam preboj naprej. Še najslabše razmere za napad od zadaj so bile v Kitzbühlu in Schladmingu.

Trenutno je v svetovnem pokalu na mestih, zaradi katerih si v prihodnji sezoni ne bo izboljšal startne številke. Razen če ne bo na svetovnem prvenstvu ali Kranjski Gori tik pod vrhom. Bolj realno za Hadalina je, da si bo točke FIS od 13. marca naprej nabiral na tekmah kontinentalnega pokala FEC v Rusiji ter si skušal za naslednjo sezono izboljšati startno izhodišče.

Poti trenerja v svetovnem pokalu se malokrat prekrižajo s kolegi, ki delajo v mlajših kategorijah. Tekmovalce spremljam predvsem po rezultatih. Zelo zanimiv alpski smučar je Jakob Špik. Sicer na tekmah evropskega pokala večkrat odstopi, a od svojega načina smučanja ne odstopa. Ko pride do cilja, je zelo hiter. Za prihodnost slovenskega moškega smučanja je zelo pomembno, da imamo znova ekipo C, da najboljši mladinci delajo skupaj. Treba pa je počakati še kakšno sezono, da vidimo, ali bo kdo odstopil.

Najbolj pogrešam stalnega fizioterapevta. Pozimi so sicer obremenitve velike, a vseeno manjše kot na treningih poleti in jeseni. Takrat bi najbolj potrebovali fizioterapevtsko pomoč.