Menda moje mnenje o minimalni plači nima veljave, ker sem prejel astronomske honorarje in razvpit dodatek za stalno pripravljenost. Najprej, tega dodatka nisem nikoli prejel, kar pomeni, da je trditev navadna laž. Moji »astronomski honorarji« pa so v enajstih letih skupaj znašali za (eno) letno plačo srednje dobro plačanega menedžerja, večino pa so mi jih za svetovalno delo plačala podjetja, ki naj bi jih Milič predstavljal. Seveda jih v to nisem prisilil.

Potem, dr. Drnovšek me ni nikoli odstavljal, prav na GZS pa bi morali vedeti, da sem kot gospodarski minister naredil vse, kar sem mogel in smel, za ohranitev mariborskega Tama. Prav tako bi morali poznati mojo vlogo v Adrii Airways, kjer nisem povzročil nobene »astronomske izgube«, saj je bila ta posledica računovodskih igric, ki so katastrofalno prizadele številna naša podjetja, in ne izgub iz poslovanja podjetja, vsaj sam pa ne vem, da bi GZS kdaj opozorila na neverjetno škodo, ki je z njimi nastajala v slovenskih podjetjih. Tudi v tistih, v katerih so bili lastniki in menedžerji pomembneži iz GZS. Neznanje, nerazumevanje ali krivda GZS? Sem pa prepričan, da spada to podjetje in tudi letališče na Brniku v »nacionalni interes«, kot pravi Milič.

Zakaj je potem Milič pisal o javnem sektorju, ko naj bi z mano razpravljal o minimalni plači, je res težko razumeti, saj minimalna plača in javni sektor nimata veliko skupnega. Verjetno zato, ker mu ni ljubo, da se mora z mojo oceno vpliva minimalne plače na gospodarstvo strinjati. Sicer pa profesorski »šarlatani«, kot naju s profesorjem Mencingerjem očitno imenuje Milič, zelo natančno poznamo teoretično in empirično vlogo javnega sektorja v gospodarstvu. Če bi Milič pogledal in spoštoval bibliografije nas »šarlatanov«, bi videl, da naše mnenje cenijo tudi v tujini. Sem pa vesel, da ima moje mnenje težo vsaj v »neresnih gospodarskih krogih«, ker je po Miličevih besedah nima v resnih.

Če nič drugega, bi se Milič moral pred pisanjem v časopis potruditi pravilno prebrati moje mnenje o zaposlovanju v Revozu, konkuriranju z višegrajsko skupino, ki si je nismo postavljali za vzor niti v stari državi in približevanju kateri bi nas res postavilo na oder revščine, nacionalizaciji, kakovosti naših menedžerjev in tujemu kapitalu. S tega vidika si res ne zaslužim njegovega sovraštva.

In na koncu, v javnosti ste vi, Samo Hribar Milič, bistveno pogosteje kot midva s profesorjem Mencingerjem skupaj. Mogoče je tudi to krivo, da danes med novinarji ni aktualna le razprava o »fake news«, pač pa tudi o »fake knowledge«.

Maks Tajnikar, ekonomist