V treh dneh je na letošnjem Mentu nastopilo več kot šestdeset zasedb (izbranih izmed tisoč tristo prijav) in gostovalo več kot petdeset govorcev iz triindvajsetih evropskih držav in iz ZDA. Ljubljanska klubska infrastruktura, predvsem AKC Metelkova mesto, pa tudi CUK Kino Šiška, Stara mestna elektrarna in kavarna Pritličje, se je izkazala kot nalašč za tovrstne dogodke, četudi jo je zadnji dan zagodel dež in so prostori na Metelkovi komaj dohajali število udeležencev.
Žanrsko široko
Prevladoval je rock, izpostavimo lahko Ruse Spasibo in The Jack Wood, Norvežane Sauropod, Čehe Please the Trees, Belgijce Raketkanon, a je program vključeval tudi druge žanre, s čimer se je izkazal kot dovolj širok za krojenje po posameznikovi meri. Izbirali smo med kantavtorji, improvizirano glasbo in hipsterskim posthiphopom, bizarnim trendom, ki ne vključuje le domačinov Matter, temveč tudi estonski fenomen Tommy Cash. Lovorike za elektronski program so si prislužili domači izvajalci: založba Kamizdat, ki se specializira za snovanje elektronskih krajin in eksperimentov, kakor tudi ritem sekcija s Primorskega, zbrana v nedavno izdani zgoščenki Giro.
Ment povezuje glasbene akterje z namenom, da prek mreženja delijo izkušnje, navežejo stike, pridobijo nova izkustva in končno tudi ekonomsko korist. Platforma je v preteklem letu omogočila dvanajstim slovenskim izvajalcem nastope na tujih glasbenih prizoriščih in festivalih. Z dogodki, kot je Ment, se domača glasbena scena na novo definira znotraj spremenjenih družbenih razmer, ki sta jih zaznamovala razpad jugoslovanskega trga in globalni preobrat znotraj glasbene industrije, ki je s popularizacijo spleta spremenil pravila igre.
Islandski model
Čeprav so gostovale avstrijska, poljska in madžarska delegacija, ki imajo z javnim denarjem podprte agencije za izvoz glasbe, bi si za zgled lahko vzeli Islandijo, otoško državo, ki šteje le dobrih tristo tisoč prebivalcev, a se je ne glede na to uveljavila kot glasbena velesila (Björk in Sigur Rós). Sigtryggur Baldursson, izvršni direktor Iceland Music Export, je podčrtal, da je razlog za uspeh islandske popularne glasbe tesno prepletena skupnost, ki skozi sinergijo različnih profilov omogoča podporo glasbenikom, kar vodi h krepitvi islandske glasbene ekonomije. Vrhunski rezultati pa so za majhne domače trge mogoči le ob ustrezni finančni strategiji. Madžarska denimo investira sedem milijonov evrov na leto v programe, ki podpirajo razvoj popularne glasbe, kamor sodi tudi aktivna in organizirana promocija madžarskih glasbenikov v tujini.
Svojo zgodbo je predstavila scena iz Seattla, od koder je v devetdesetih prodrl garažni fenomen grunge pod okriljem založbe Sub Pop, ki deluje še danes. Njen ustanovitelj Jonathan Poneman je povedal, da v ZDA ustvarjalci načeloma ne računajo na angažirano pomoč države, temveč le na osebno podjetnost in aktivno podporo lokalnih skupnosti. Tovrstna zgodba o uspehu je tudi neodvisna radijska postaja KEXP, ki se je iz desetvatnega študentskega radia, ki je deloval zgolj na območju kampusa washingtonske univerze, prelevila v globalno velesilo za odkrivanje in promocijo nove glasbe.
Majhni, a vitalni
Slovenski glasbeni trg je majhen, a vsaj v svojem alternativnem delu presenetljivo vitalen in ustvarjalen, s čimer zlahka konkurira tujim glasbenim scenam, kot je ponovno nakazal Ment. Razlog za prevlado tuje, na primer ameriške glasbe ni v tem, da bi od tam izvirali bolj talentirani izvajalci, ampak ji to omogoča tamkajšnja visokorazvita infrastruktura, ki pokriva vse vidike glasbene produkcije. Profesionalizacija podpornih, producentskih in promocijskih služb je nekaj, kar je treba pri nas plemenititi, če želimo učinkovito deliti domačega glasbenega duha s svetom; pri tem pa ne smemo zatajiti principov alternativne in samonikle produkcije, kreativnega ida domače scene.
