Corpus delicti je trditev, da je treking nastal na Hrvaškem. To seveda ni res. Angleški izraz trekking je nastal v Južni Afriki po afrikanskem »trekken«, ki je pomenil vleči voz, vleči tovor; počasi, s trudom pomikati se naprej z volovsko vprego; selitev z vozovi na volovsko vprego, potovati z volovsko vprego. The Great Trek je bila velika selitev Burov (1835–1838) od Rta dobrega upanja (Cape of Good Hope) proti notranjosti Južne Afrike, kjer so ustanovili Svobodno pokrajino Oranje (Orange Free State), poznejšo Južnoafriško republiko (South African Republic). Kolonisti seveda niso imeli sodobnih prevoznih sredstev, ampak so uporabljali vozove na volovsko vprego in zraven pešačili. In temu so rekli »trekken«. Zagotovo zraven ni bilo obeh hrvaških »pionirjev«.

Pozneje glagola »to trek« niso več povezovali s selitvijo narodov z volovsko vprego, še vedno pa je pomenil potovati, seliti se, to travel, to migrate, an organized migration, organizirano preseljevanje. In tako se je sčasoma v sodobnem mednarodnem gorniškem jeziku angleški glagolnik trekking prijel kot znak za počasi, s trudom, po gorniško se pomikati naprej, potovati peš po gorskem svetu, organizirano se preseljevati po gorskem svetu iz kraja v kraj (iz enega tabora v drugi). S tem pomenom se uporablja tudi v slovenščini, čeprav ga največkrat tudi domačimo z izrazoma pohod (npr. pohod okoli Anapurne) oziroma pohodništvo (veja hodilnih športov). Zgodovinski viri ne omenjajo, da bi si pojem »treking« in »koncept trekinga« (kar koli že to je) izmislili Hrvati.

Pohodništvo (angl. trekking) v slovenskem športoslovju štejemo za eno od hodilnih športnih zvrsti. Pohodništvo lahko gojimo po hribovitem svetu, po gorskem svetu, v domačih gorah, v tujih gorah, v Himalaji, Andih, po označenih evropskih pešpoteh in tako naprej. Pogosto se spogleduje z orientacijskim športom. Lahko ga gojimo v »normalni« in »dirkaški« obliki. Nekdo si je namreč v duhu časa (ko šteje samo storilnostna tekma) izmislil tudi »dirkalno pohodništvo« (tekmovalni treking), ki v dirki za boljše mesto in boljši tekmovalni čas razvrednoti/uniči/oropa pohod po naravi vseh kognitivnih, estetskih in doživljajski razsežnosti. Noben dirkalni konj s plašnicami na očeh nima nič od narave. Z dirko je stik z naravo pravzaprav nemogoč, v osredju pa je zgolj darvinistični nagon za ohranitev »vrste« najboljših… in mogoče še gmotna nagrada.

To pa je že izrodek prvobitnega in prijetnega bivanja v naravi. Trekinška/pohodniška liga (po zgledu nogometne, košarkarske, odbojkarske in podobno) je pa sploh poglavje zase. Res pa je, da se človekovi storilnostni nagoni ter okusi in pogledi na človekov stik z naravo razlikujejo, toda to je že druga tema, ki presega bistvo tega odziva. Dejstvo je, da tudi pri izumu »dirkaškega pohodništva« zgodovinski viri ne omenjajo dveh hrvaških »pionirjev«. Hvalisanje o »izumiteljstvu« te ali one oblike trekinga je torej na trhlih nogah in predvsem samozvano promocijsko napihovanje.

Silvo Kristan, Podkoren