Poznavalci menijo, da najboljši goriški radič raste na solkanskem polju ob reki Soči. Tam naj bi bilo ugodno podnebje, prav tako pa tudi prava zemlja. Domačini mu pravijo sukenski regut. Iz pozabe so ga potegnili s projektom Goriški radič – od vrtnine do umetnine, ki ga je pred petimi leti izpeljala novogoriška turistična zveza.
Dober radič drag kot meso
»Lep je kot vrtnica, le vonja nima. Zanimivo je, da gre za cikorijo,« pove publicist, Solkanec Toni Gomišček, avtor knjižice o goriškem radiču. »Čeprav ga poskušajo pridelovati tudi drugje, že nekaj kilometrov stran, učinek ni enak in tudi roža v obliki vrtnice, ki je značilna za sukenski regut, ni takšna, kot bi morala biti, doda Gomišček.
Na Goriškem je okoli 15 pridelovalcev pravega goriškega radiča. Eden najmlajših je zagotovo Joško Kancler, nekdaj naš izjemen divjevodaš. »Z radičem sem povezan od majhnih nog. Najprej sem pomagal staršem, sedaj sem prevzel pridelovanje sam. Za delo poprimemo vsi, od mame do žene in otrok,« pravi Joško. Radič je tudi stalno na njihovem jedilniku. Sukenski regut je zelo sladek, tako da ga je mogoče jesti neokisanega. Je prava specialiteta. Seveda ima tudi ceno. Drag je kot meso, toda dela z njim je veliko. Skozi roke gre v povprečju najmanj osemkrat letno, lahko pa tudi precej večkrat. Vse je odvisno od vremenskih razmer.«
Pridelovalci med seboj sodelujejo
Kancler še pove, da pridelovalci radiča v Solkanu tudi sodelujejo med seboj, da nihče ne ostane brez semena. »Če nekomu ne uspe, mu drugi pomagamo, in obratno. Vse seme vzgojimo doma. Zamudno pa je predvsem čiščenje radiča. Morate imeti kar spretne roke. Več kot uro je potrebno, da se ga očisti kilogram. Najlepši gre kupcem, malo slabši ostane doma, pa tudi kokoši ne ostanejo brez njega.«
Toni Gomišček je eden tistih, ki ogromno naredijo za promocijo goriškega radiča. Tako je tudi krivec, da je radič v Ošteriji Žogica ob reki Soči v Solkanu postal ena izmed njihovih zgodb o uspehu. Radič gostom postrežejo od predjedi do sladice. Sukenski regut našim gostom ponujamo od nekdaj. Sedaj vidim, da smo mu posvečali premalo pozornosti. Bili smo preveč skromni. Z radičem promoviramo ne samo Goriško, ampak tudi Slovenijo. Sedaj so se nam pridružili tudi nekateri drugi gostinci na Goriškem. Odziv med gosti je odličen. Nekateri se vračajo vsako leto. Kličejo tudi iz tujine, predvsem iz Italije in Avstrije,« razlaga Nataša Šuligoj iz Ošterije Žogica.
S košem radiča do gostove mize
»Gostom pogosto nesemo do mize koš z radičem, da si ogledajo, kako je videti, preden ga damo na krožnik. Res je lep kot prava vrtnica. Pogosto goste tudi podučimo, kako se je treba lotiti tistega osnovnega in za mene najboljšega krožnika, ki smo ga poimenovali »sukenski regut ku more bet«. Gre za radič z ocvirki, kuhanim krompirjem, fižolom, česnom in poširanim jajcem,« doda Nataša, ki skupaj s preostalo ekipo v Žogici vedno znova snuje presenečenja za goste. Zadnja pogruntavščina, ki bo predstavljena drevi na tekmovanju v Dutovljah, je štrukelj s krodeginom (kožarica, op. p.) na radičevi kremi, potresen z ocvirki, delo kuharja Mateja Vodana.