Presenečenje proti pričakovanemu. Tako bi lahko opisali jutrišnji finale afriškega pokala narodov, v katerem se bosta pomerila Egipt in Kamerun. Prvi je naslov najboljše reprezentance na črni celini v zgodovini osvojil že sedemkrat, s čimer je tudi najuspešnejša reprezentanca, drugi štirikrat in si na večni lestvici drugo mesto deli z Gano. A Kameruna pred začetkom nihče ni uvrščal med favorite za končno zmago, medtem ko so Egipt ob Gabonu, Slonokoščeni obali, Senegalu, Gani in Maroku omenjali kot najbolj verjetnega za naslov prvaka, pa čeprav nogometaši selektorja Hectorja Cuperja na afriškem pokalu narodov nastopajo prvič po letu 2010, ko so visoko v zrak dvignili pokal za najboljšo reprezentanco Afrike.
Mlado kamerunsko moštvo je torej na točki, ko lahko stori nekaj, česar v scenariju pred začetkom tekmovanja ni bilo predvidenega. Svojo pot bi po predvidevanjih morali zaključiti že po skupinskem delu tekmovanja, v katerem so v konkurenci z Burkina Fasom, Gabonom in Gvinejo Bissauom osvojili drugo mesto. V četrtfinalu je bil velik favorit Senegal, še večji v polfinalu Gana. Ob odsotnosti številnih zvezdnikov in polemik ob odpovedi Joela Matipa se je torej zdelo, da je Kamerun vnaprej obsojen na propad, a je selektorju, 64-letnem Belgijcu Hugu Broosu, uspelo nekaj izjemnega. Od kapetana moštva Benjamina Moukandja je potegnil največ, kar je lahko, skupaj pa sta mlado reprezentanco pripeljala do zadnje stopnice. »Počutimo se, kot da sanjamo. V 29-letni karieri še nisem vodil takšnega moštva. To je ekipa 23 prijateljev, ki bi eden za drugega na zelenici tudi umrli, če bi bilo treba. Zavedam se, da nas je v finalu leta 2008 ugnal prav Egipt (z 1:0, op. p.), ki bo v vlogi favorita, a prav tako je jasno, da se ne mislimo predati. Priložnost je prevelika. Štirinajst mojih igralcev prvič nastopa na pokalu narodov, nihče ni verjel, da lahko pridemo do finala, tudi zdaj na nas nihče ne polaga upov. To nas bo še dodatno podžgalo,« je poln zanosa kamerunski selektor Hugo Broos.
Egipt je na drugi strani medtem popolnoma prevzel filozofijo argentinskega selektorja Hectorja Cuperja, ki je vedno slovel kot obrambno naravnan trener. Tako ni čudno, da so prvi gol na turnirju prejeli šele v polfinalu, v katerem so si proti Burkina Fasu finalno vstopnico zagotovili šele po enajstmetrovkah. Eden glavnih junakov je bil pri tem že 44-letni vratar Essam El Hadary, ki je priložnost za igro dobil po poškodbi Ahmeda El Shenawyja v 25. minuti prve tekme proti Maliju. Manjša tegoba za Cuperja bo odsotnost edinega strelca v četrtfinalu proti Maroku Mahmouda Kahraba, ki je na zadnjih dveh tekmah prejel rumena kartona in ima zato prepoved nastopa. »Zavedam se, da bi si navijači Egipta želeli več golov. A moja glavna skrb je, da imamo dogajanje na zelenici pod kontrolo. To je naša identiteta. K temu bomo seveda strmeli tudi na finalnem obračunu, na katerem ne smemo podleči pritisku mladega kamerunskega moštva,« pravi Hector Cuper.
Skupno sta doslej reprezentanci, vključno s prijateljskimi, odigrali 26 medsebojnih tekem, precej uspešnejši pa je Egipt, ki je vknjižil 15 zmag, 6 remijev in le 5 porazov.
