Zavedaš se, da je naloga naših diplomatov in zunanjega ministrstva služiti interesom Združenih držav, da bo naša nacija varnejša in naša država bolj cvetoča,« je v svojem slogu novi ameriški predsednik Donald Trump zaprisegel izbranega zunanjega ministra Rexa Tillersona na slovesnosti v Ovalni pisarni Bele hiše. Donedavni vodja energetske korporacije Exxon Mobil je tik pred tem v senatu ter s pomočjo treh demokratov in neodvisnega Angusa Kinga zbral podporo 56 glasov proti 43 in brez kakršnih koli izkušenj na voljeni politični funkciji postal 69. ameriški državni sekretar. Kmalu 65-letni inženir, ki se je vse delovno življenje vzpenjal po lestvici v naftnem gigantu Exxon, se je naloge pomiritve diplomatskega kolektiva lotil z izkušenostjo človeka, ki je imel še pred kratkim pod sabo 75.000 zaposlenih v različnih delih sveta.
Ob nastopu nove službe se je prisrčno poslovil od predhodnika Johna Kerryja, zbrano osebje zunanjega ministrstva pa pozval k enotnosti in razumevanju. »Hej, jaz sem tukaj novi dečko,« jih je pozdravil brez nadaljnjega razpredanja o nalogah zunanje politike, zato pa s pogledom na minule predsedniške volitve in razvpito sporočilo o nestrinjanju diplomatov s Trumpovim imigracijskim odlokom. »Vem, da smo bili priče vročičnim volitvam in da različno ocenjujemo rezultat. Vsak od nas ima pravico, da izraža svoje politično stališče, ne smemo pa dovoliti, da osebna prepričanja premagajo našo sposobnost delovati kot ekipa,« je položil na dušo podrejenim sodelavcem in se takoj lotil dela s telefonskimi pogovori z mehiškim in kanadskim kolegom ter srečanjem z nemškim zunanjim ministrom Sigmarjem Gabrielom.
Adut Condoleezze Rice
V ameriških medijih je obveljalo, da je Tillersona Trumpu kmalu po izvolitvi priporočila Condoleezza Rice, državna sekretarka v drugem mandatu Georgea Busha mlajšega. Glavna konkurenta Mitt Romney in David Petraeus pa sta izpadla v finalu po zaslugi najbližjih predsednikovih svetovalcev Steva Bannona in zeta Jareda Kushnerja. Zaradi poslovnih povezav z ruskimi energetskimi družbami ter Putinovega državnega odlikovanja in prijateljevanja z izvršnim direktorjem Rosnefta Igorjem Sečinom je Tillerson postal sporen tudi za nekatere republikance, senator Marco Rubio pa ga je na zaslišanju pred zunanjepolitičnim odborom neposredno izzval z vprašanjem, ali zanj ruski predsednik predstavlja vojnega zločinca.
Kandidat za prvega diplomata ZDA se je elegantno izognil z odgovorom, da ima premalo podatkov za kakršno koli tovrstno ocenjevanje, potrebno podporo senatnega odbora pa je na koncu dobil z glasovanjem po strogi strankarski pripadnosti z 11 glasovi proti 10, ko je poleg Rubia pomisleke glede njegovih ruskih znancev in javnega nasprotovanja sankcijam proti Moskvi zaradi Ukrajine umaknil tudi John McCain. Zaradi dolgoletne zvestobe Exxonu pa v prihodnje ne bo manjkalo spraševanja, ali ne ostaja njegov zaupnik v vladi, posebno če bodo sankcije omiljene in bo Exxon lahko nadaljeval posle v Rusiji.
Štiri desetletja pri Exxonu
Tillerson je evropske in ameriške sankcije proti Moskvi zavračal prav zaradi interesov korporacije, ki jo je vodil, saj je izpad poslov Exxona zaradi njih v letu 2014 ocenil kar na milijardo dolarjev. Njegov zaščitniški odnos do energetskega giganta je povsem razumljiv, saj se je Exxonu pridružil takoj po končanem inženirskem študiju leta 1975 in mu ostal zvest celih 40 let, v katerih se je tudi prek vodenja hčerinskih družb v Jemnu in Rusiji leta 2006 prebil na sam vrh korporacije.
Medtem ko njegove kritike mimo ruskega reda prijateljstva iz leta 2013 skrbi, kako bo svoje dolgoletne poslovne interese zamenjal za nacionalne, jim privrženci odgovarjajo, da lahko s svojimi izkušnjami globalnega poslovneža vnese sveže perspektive v okostenelo diplomacijo. Teksašan po rodu sicer zagotavlja, da podpira Trumpovo vizijo obnavljanja kredibilnosti zunanjepolitičnih odnosov in krepitve nacionalne varnosti, ni pa bil na predsednikovi strani od samega začetka. Pomemben denarni podpornik republikanske stranke je namreč v bitki za strankino nominacijo donatorsko podprl Jeba Busha, ki se je zgodaj poslovil, New York Times pa je med drugim izbrskal, da je v zadnjih petnajstih letih Tillerson raznim republikanskim kandidatom in strankinim organom prispeval okoli pol milijona dolarjev, medtem ko Trumpu ni namenil niti centa.
Slednji mu tega očitno ni zameril, ob imenovanju pa je Tillersona označil za »igralca svetovnega ranga« ter enega »najbolj dovršenih poslovnežev« in izkušenega pogajalca. Da zna biti pri tem agresiven, naj bi pričala njegova pogajanja z Jemnom izpred dveh desetletij, ko je navzoče predstavnike več plinskih podjetij in jemenske vlade šokiral z besnim odhodom, potem ko jim je prek dolgega omizja vrgel predložne dokumente. Kako se bo ta njegova značilnost odražala v izvajanju zunanje politike, kakršno je napovedal Trump že v predvolilnih nastopih in jo skuša zdaj udejanjati s predsedniškimi odloki, bo pokazal čas.
Prevratov ne bo
Kljub mnogim pomislekom tako demokratskih kot republikanskih političnih veljakov (konservativnejšim med njimi je ostalo v spominu, da je globoko verni Tillerson med predsedovanjem ameriški skavtski organizaciji v letih od 2010 do 2012 tlakoval pot sprejemu odkritih gejev v njene vrste) je med analitiki prevladalo prepričanje, da večjih premikov v utečeni zunanji politiki, primerjani z letalonosilko, ni pričakovati. Na senatnem zaslišanju je bolj ali manj pritrdil dosedanjemu ravnanju pri vseh glavnih vprašanjih v zvezi z Rusijo, Kitajsko in zaveznicami, prvi dan na položaju zunanjega ministra pa je v telefonskem pogovoru z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem potrdil nasprotovanje gradnji naselij na okupiranem ozemlju. Ni povsem jasno, kako se bosta s Trumpom ujela pri transpacifiškem partnerstvu (TTP), ki ga je Tillerson pred imenovanjem zagovarjal, skupni jezik pa bosta našla pri podnebnih spremembah, čeprav jih novi zunanji minister nasprotno od predsednika priznava, a hkrati zagovarja rabo fosilnih goriv.
S preskokom v politiko se je Rex Tillerson, ki ima s pet let mlajšo ženo Rendo štiri otroke, odpovedal zajetni plači v Exxonu, kjer je bil lani s 24,3 milijona dolarjev 29. najbolje plačani ameriški korporativni direktor. Ali se bo odločil za uradniško – njegov predhodnik Kerry je lani prejel okoli 200.000 dolarjev – še ni jasno, saj je Trump v vlado povabljenim milijonarjem priporočil, da delajo za dolar na leto. Tillerson s tem ne bi smel imeti težav, saj je njegovo premoženje ocenjeno na 150 milijonov dolarjev, zagotovo pa se bo na novem položaju povzpel še nekoliko više na Forbesovi lestvici najvplivnejših ljudi na svetu, kjer je bil lani petindvajseti.
