Naj najprej razjasnimo pomen nadnaslova. Tečaji varne vožnje so namreč za nekatere voznike obvezni (začetniki, tisti, ki jim je prenehala veljavnost vozniškega dovoljenja), drugi lahko z njimi ob določenih pogojih izbrišejo kakšno kazensko točko. A o takšnih smo pisali že ničkolikokrat. Po drugi strani pa so tečaji varne vožnje seveda tudi neobvezni, namenjeni tistim, ki želijo izpopolniti znanje, odpraviti napake in podobno, se pravi »običajnim« voznikom. Prepričani smo bili, da je na tečajih varne vožnje takšnih bolj malo. A smo se (močno) zmotili…
Ko smo v naključno zbrani družbi navrgli vprašanje o tem, koliko jih je že bilo na tečaju varne vožnje, jih je pritrdilno odgovorila večina. Da je zanimanje veliko, so nam potrdili tudi različni izvajalci. »Zanimanje za tečaje narašča, saj so vozniki vse bolj ozaveščeni o tem, da varna vožnja ni nekaj samoumevnega, temveč je del vseživljenjskega učenja,« nam je na primer povedala Petra Wagner Čuk, vodja centra varne vožnje AMZS na Vranskem. Zelo podobno opaža tudi Samo Rep, trener varne vožnje v centru varne vožnje Blagomix iz Logatca: »Zanimanje je vedno večje, opažamo pa tudi povečano povpraševanje po varni vožnji v podjetjih, kjer njihovi zaposleni preživijo veliko časa na cesti. Zato podjetja svoje zaposlene spodbujajo k udeležbi na tečajih varne vožnje in jih tudi financirajo.«
Stopenj ne smemo preskakovati
Možnosti za opravljanje tečaja varne vožnje je pri nas kar nekaj, omenjeni center AMZS na Vranskem pa je največji in, kot pravi Petra Wagner Čuk, med najboljšimi v Evropi, kar je potrdila tudi FIA z imenovanjem strokovnjakov AMZS v svojo pilotno skupino strokovnjakov. Blagomixov v Logatcu po besedah Sama Repa medtem spada med srednje velike, so pa na njem leta 2015 vpeljali novost za Slovenijo – mehanske ovire. »Gre za karbonske lamele, ki simulirajo nenadno pojavitev ovire. Ta deluje na voznika bolj psihološko obremenilno kot na primer vodne ovire. Zato se lahko bolj približamo situacijam, v katerih se znajdejo vozniki na cesti – presenečenje, panika, šok…« razloži Rep.
Prav tako poznamo tudi več različnih vrst tečajev varne vožnje: od osnovnih, nadaljevalnih in individualnih do takšnih za motoriste, voznike avtodomov in poklicne voznike. Naša sogovornika pravita, da so osnova začetni intenzivni, ki jih nadgrajujemo v nadaljevalnih in izpopolnjevalnih ali posebnih tečajih. »Posameznih zahtevnostnih stopenj ne moremo preskakovati, znanje je pomembno nadgrajevati postopno. Za tiste voznike, ki želijo po intenzivnem in nadaljevalnem tečaju še izboljšati katerega od elementov varne vožnje, pa ponujamo tudi možnost individualnega treninga, pri katerem se inštruktor varne vožnje v celoti posveti le enemu vozniku in želene vaje prilagodi njegovim potrebam,« pravi Wagner-Čukova. Rep pa celo opozarja: »Če se vsebine podajajo nesistematično, lahko nastane nasproten učinek in tečajnik v tem primeru ne doseže zastavljenih ciljev.«
Prevzgoja številnih vsevedov
Kakšne so izkušnje inštruktorjev s tečajniki? Seveda so med njimi različni profili voznikov, kot pravi Samo Rep, pa je običajno vozniško stanje slovenskih voznikov dobro. Pri čemer dodaja, da imajo na teoretičnem delu premalo znanja o uporabi pnevmatik, zmotno mišljenje o podkrmiljenju in prekrmiljenju pa o pogonu, drži volana, zaviranju v sili, delovanju zavornega sistema ABS… »Opazi se, da so na začetku tečaja udeleženci malce skeptični in nezaupljivi, po koncu pa so v večini presenečeni nad seboj in nad tečajem, seveda v pozitivnem smislu. To je tudi namen tečaja – da udeleženec spozna, kaj počne narobe in kaj pravilno,« še pravi Rep. Wagner-Čukova dodaja, da je pri njih med udeleženci nekoliko več voznikov kot voznic, po starosti pa imajo zelo različne segmente – mladi se večinoma udeležujejo programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, ponujajo pa tudi program, namenjen starejšim. »Ta je krajši, poudarek je na nadgrajevanju znanja voznikov, ki so vozniški izpit opravljali, ko pri nas še ni bilo toliko krožišč in tolikšne gostote prometa ter ko vozila še niso imela toliko varnostnih sistemov. V praktičnem delu se srečajo z osnovnimi veščinami varne vožnje, na katere morda marsikdo, ki ima vozniški izpit že več desetletij, ni več tako zelo pozoren.«
Kot posebno pomembno ob tem oba poudarjata, da so na tečajih varne vožnje »prevzgojili« že številne voznike, ki so bili pred tem povsem in slepo prepričani o svojem znanju in svojem prav, čeprav so marsikaj počeli narobe. In večina jih je to po tem, ko so prišli do spoznanja, kako zelo so se motili, tudi priznala.
Človek je najšibkejši člen
Zelo pozitivne so tudi izkušnje tečajnikov. Kot pravita naša sogovornika, udeleženci tečaja zapustijo poligon z velikim navdušenjem in prav vsi, vključno s poklicnimi vozniki, povedo, da je program presegel njihova pričakovanja in da jim je žal, da se ga niso udeležili že prej. Da to niso le prazne besede, so nam potrdili tudi številni zadovoljni tečajniki, med katerimi izpostavljamo dve mnenji, Uroša in Andreja iz Ljubljane, ki oba poudarjata predvsem, da bi morali tečaj varne vožnje ne le uvesti kot obvezen tečaj za vse voznike, temveč da bi moralo biti obvezno tudi njihovo ponavljanje in s tem obnavljanje znanja po določenem časovnem obdobju. »Skozi trening sem hitro ugotovil, da je ob slabših razmerah resnično najpomembnejša prilagoditev hitrosti trenutnim razmeram,« je ob tem dodal Andrej. Uroš je ob zanimivem predlogu, da bi za subvencioniranje tečajev kakšen evro lahko primaknile tudi zavarovalnice, saj bi se tako dolgoročno tudi njim zmanjšali stroški izplačanih premij, dodal: »Zadeva ti res omogoči preizkusiti odzivanje v situacijah, v katerih upaš, da se ne boš nikoli znašel. Od vsega me je bilo še najbolj strah drugih tečajnikov, saj so nekateri dajali občutek, da se spoznajo na vse in se njim nič ne more zgoditi, tako pa se nato vedejo tudi za volanom. Na koncu prideš do sklepa, da je človek žal še vedno najšibkejši člen v vožnji.«
