Parni stroj je en od izumov, ki so korenito spremenili naš svet in pospešili industrializacijo do njenih skrajnih razsežnosti, a so tudi zbližali ljudi in omogočili, da je mobilnost postala nekaj samoumevnega. Mojstri tehnike so ga že v njegovem najzgodnejšem obdobju postavili na kolesa. Zbližal je kraje, skrajšal čas potovanja, predvsem pa omogočil hiter prevoz tovora. Parni stroj na kolesih, po domače mu lahko rečemo tudi kar parna lokomotiva, je bil dobrih 150 let eno od osnovnih prevoznih sredstev po zemlji. Verjeli ali ne, še vedno se najdejo na različnih koncih sveta primerki, ki še kar služijo svojemu namenu.
V naše kraje prvič leta 1846
Parni stroj je leta 1606 patentiral španski izumitelj Jerónimo de Ayanz y Beaumont. Leta 1698 je Thomas Savery patentiral prvo parno gnano črpalko, a za pravega očeta uporabnega parnega stroja danes velja James Watt, saj je leta 1781 patentiral parni stroj, ki je ustvarjal stalno krožno gibanje. Od tu do parne lokomotive je bil potem dejansko le korak, ki ga je prvi naredil Richard Trevithick iz Velike Britanije, ki je leta 1804, le tri leta po tem, ko je izdelal cestno parno vozilo, predstavil prvo pravo parno lokomotivo. Lokomotivo, ki jo poznamo danes oziroma v njeni polno operativni zmogljivosti, pa je ustvaril John Blenkinsop leta 1812.
Do izuma prve lokomotive za javni prevoz je nato minilo še 13 let, leta 1825 jo je ustvaril George Stephenson, potem pa je štiri leta kasneje z lokomotivo Rocket sodeloval in tudi zmagal na primerjalnem boju s še štirimi drugimi lokomotivami. Leta 1830 so med Liverpoolom in Manchestrom odprli prvo železniško parno povezavo, kjer so za vleko vagonov za potnike in tovor uporabljali izključno parne lokomotive. Kaj pa v naših krajih? Avstro-ogrski cesar Ferdinand je leta 1837 dal zeleno luč za gradnjo prvih železniških povezav v okolici Dunaja, pri čemer je zanimiv podatek, da ima Avstrija danes najstarejšo operativno lokomotivo iz leta 1860, medtem ko bogato tradicijo železničarstva v Sloveniji danes nadaljuje kar 60 ohranjenih parnih lokomotiv, med njimi je najstarejša iz leta 1861.
A prvič je parna lokomotiva v naše kraje zapeljala leta 1846, ko so dokončali povezavo med Gradcem in Celjem, potem so progo z leti podaljševali vse do Trsta, v Ljubljano pa je na primer »železna cesta« prišla 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Kot navajajo stari viri, je bilo uradno odprtje proge 16. septembra 1849, ko sta »slavnostni vlak s cesarjevim odposlancem nadvojvodo Albrechtom kmalu po peti uri popoldne privlekli lokomotivi Laibach in Terglou«. Med znanimi potniki te železnice v naših krajih je bilo kar nekaj mož in žena, a ohranila se je anekdota z maršalom Radetzkyjem, ki je bil po rodu Čeh, in je zanamcem ostal v spominu tudi kot »oče vojakov«, zato je Johann Strauss starejši njemu v čast napisal znani Radetzkyjev marš. Avtor Andrej Ivanuša v svoji knjigi Južna železnica Dunaj–Trst tako povzema članek časopisa Novice iz leta 1849: »Ko se je unidan maršal Radecki po železnici iz Ljubljane, kjer je bil z veliko častjó sprejet, na Dunaj peljal, se je pri Zidanim mostu enmalo vstavil. Delavci so berž spodobno v versto stopili; Kranjci, Štajarci in Horvatje skupej na eno stran, Lahi pa z nekterimi drugimi na drugo stran. Ko pride Radecki do njih, je perva stran glasno 'Živijo' zavpila in Radecki stopi k njim in jih po slovensko nagovorí: 'No, kako je kaj, moji otroci?' Ko mu eden izmed njih na to odgovor da dobro, seže Radecki v žęp in jim podari 6 cekinov, rekoč: 'Tu imate, de se enmalo pokrepčate.' Delavci niso vedili, kaj de bi od veselja počeli, de je nar slavniši vojskovodja ž njimi in sicer v njih jeziku govoril, in de jim je 6 svitlih zlatov podaril!«
Parne lokomotive imajo dušo
Železnica je bila torej tudi za Slovence okno v svet, železničarji pa zaradi svojega »novega« in pomembnega položaja precej zanimivi tudi pri dekletih. Plača je bila namreč redna, kot državni uslužbenci so na primer, kot navajajo viri, kurjavo dobili po znižani ceni, cenejši so bili za njih tudi izdelki v nekaterih trgovinah. Prevoz z železnico je bil za njih brezplačen, družinski člani so se vozili za polovično ceno vozovnice. Prav tako so dobivali redno pokojnino, po železničarju še naprej tudi vdova.
Zadnjič naj bi v Sloveniji parna lokomotiva vlekla vlak leta 1978, ta čast je pripadla lokomotivi 33-110, ki so jo med drugo svetovno vojno izdelali v Nemčiji, k nam je prišla v programu reparacij. Danes jo najdemo v Parku vojaške zgodovine v Pivki, direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič pa je ob njeni selitvi od Štanjela, kjer je bila parkirana dolgo časa, do Pivke povedal: »V Pivki je skoraj ni družine, ki ne bi bila povezana z železnico, zato bo nekaj na tem, ko železničarji pravijo, da imajo parne lokomotive dušo.«
