Za zdaj. Ker že septembra bi znal zasloveti kot mesija košarke. Združitelj Slovenije. Skromni velikan. Stvarnik kemije. Rabelj uroka. Čarovnik s klopi, če že ne oseba, ki bi morala postati predsednik države. Seveda če bo na evropskem prvenstvu v Turčiji košarkarska reprezentanca osvojila dolga leta želeno medaljo. Če ne, bo samo še en neposrečen eksperiment.
Ko športni ekipi ne uspe, je praviloma kriv trener, podobno kot je za stanje v državi vedno kriva politika in nikdar ljudstvo. Tudi zato, ker je lažje zamenjati politika kot ljudstvo. Zato ljudstvo ostaja pregovorno dobro. In govoriti drugače je nespametno. Nogometni selektor Katanec se je vseeno poigraval na ta način. Petnajst let nazaj so se o njem pele pesmi: »Selektor Srečko, za vse ti hvala, Slovenija gre do finala, do finala do Amsterdama, Norge, Norge šala mala.« Lansko leto je bil do jesenske zmage nad Slovaško in remija z Angleži najbolj pljuvan osebek v državi. Ob njegovih izjavah – objestno nepriliznjenih javnemu mnenju – da je problem predvsem ta, da igralci pač ne zadenejo gola oziroma da se je treba sprijazniti z realnostjo, je njemu tako ali tako nenaklonjen del navijaškega korpusa besnel. Vseeno se je izvlekel in po dveh uspešnih jesenskih tekmah spet velja za trenerja, ki ve, kaj je nogomet. A tako je to v trenerstvu. Spolzek teren je to. Zgolj znanje ti ne pomaga, če na klop neke ekipe ne sedeš v pravem trenutku. Ko je ekipa v vzponu. In če nimaš še kančka sreče.
Poudarjanje vloge trenerjev se je skozi čas povečalo. Večje zvezde so, kot so bili nekoč. Jose Mourinho, kot vzorčen primer, nastopa v najbolj prestižnih reklamah. Obenem se je rok trajanja trenerjev skrajšal. V evropskem nogometu je povprečna doba trajanja trenerja leto in pol. Kot da se ne išče trenerja, ampak čarovnika, ki bo z istimi igralci naredil čudež.
Menjave trenerjev so dostikrat zgolj piarovske poteze za navijače. Ustvarjanje iluzije, da obstaja up na boljše čase. Vendar pa obstajajo tudi ljudje, ki jim z istimi igralci res uspe nekaj več. Praviloma gre za dobre motivatorje, kakršna sta Miroslav Ćiro Blažević in Jose Mourinho. Za oba velja, da znata ekipe vedno umestiti v širši družbenopolitični in ideološki kontekst. Mourinho v vsakem okolju prepozna historične ali pač ideološke točke, ki jih uporabi sebi v prid. Spreten hujskač, bi se lahko tudi reklo. Ko je postal trener Interja, je obudil »catenaccio« in spomin na čase Grande Interja v šestdesetih letih. Ko je bil trener Chelseaja, so Londončani postali pri nasprotnih navijačih osovraženi bolj kot kdajkoli prej. In Španija ni bila nikdar bližje izbruhu nove državljanske vojne kot v času, ko je bil on trener Reala. Človek ima smisel za izredne razmere, kar je v športu kajpada nadvse koristno motivacijsko načelo.
Brez izrednih razmer, ki so nastale po odpovedi Kevina Kampla, se nogometna reprezentanca na uspešnih jesenskih tekmah verjetno ne bi pobrala. In Katanec verjetno ne bi bil več selektor. Prav tako se ponuja vtis, da je »voda v grlu« odločilno motivirala tudi rokometaše, da so na zadnji tekmi zadnje minute odigrali tako, kot jih nisi videl igrati malodane nikdar pred tem. In trener Vujović se je v takšnih razmerah znašel vsekakor boljše, kot se je Maljković nekaj let prej kot trener košarkarske reprezentance.
Ustvarjanje izrednih razmer je v športu legitimna taktika. In v primerjavi s politiki in drugimi voditelji se trenerjem niti ne očita nedemokratičnih metod, absolutizma ali svojeglavosti. Če so seveda uspešni. Celo več. Sploh v našem in našemu podobnih okoljih športni trenerji služijo kot ventil za sproščanje fantazem o tem, »kako bi bilo pravzaprav treba«. Torej tudi sicer. Zunaj športa. Ko živelj misli, da bi bil dotični trener lahko tudi predsednik države. Zato se o avtoritarnem Zmagu Sagadinu še danes govori s spoštovanjem. Prav tako o Andrei Massiju, ki svojo »svojeglavo« paradigmo vedno lahko opraviči s športnimi uspehi, zaradi česar so razlogi za prekinitev sodelovanja, kakršne so pred dnevi v javnost poslali iz SZS, milo rečeno smešni. Podobne vrste inspiracijo lahko nudi ljudem tudi Marjan Fabjan, brezkompromisni trener juda, ki svojim varovancem ne dovoli imeti telefonov. Ali Andrea Giani, italijanski odbojkarski trener, ki je dal slovenskemu življu argument za mantranje, da slovenski nacionalni karakter ni nujno zgubarski. Slovenec v uspešnem trenerju vidi voditelja, alternativo politikom in drugim voditeljem, ki jim očita nesposobnost.
Seveda gre za pretiravanje. Športna in civilno sfera pač nista primerljivi. Če recimo na ulici izvedete grob »drseči start« na sodržavljana, lahko končate na policiji. Na nogometnem igrišču boste dobili kvečjemu rumeni karton. Kajti v civilni sferi delujejo pravila, ki najšibkejše (karseda) ščitijo. V športu pač ne. Za šibke v športu ni milosti. Za Slovenijo, kot še za kako drugo občestvo, ki siceršnjo negotovost vase blaži z dokazovanjem v športu, je takšno pojmovanje športnih uspehov (ter trenerjev kot simbolnih figur) seveda bolj značilno kot za okolja, ki so s svojimi kompleksi manj obremenjena. In zato te dni velja: »Vujo za predsednika! Vujo za predsednika!«
