Vesoljske perspektive
Človeštvo je doseglo nov veličasten uspeh v osvajanju vesoljskih daljav. Sovjetskim znanstvenikom se je posrečilo tisto, kar je poglavitno pri vesoljskih potovanjih – srečen pristanek. Sovjetska vesoljska postaja »Luna 9« je tako pristala na Luni, ne da bi se karkoli poškodovala. Avtomatska postaja je oddajala tudi prve fotografije z neposredne Lunine površine. Zdaj je povsem točno ugotovljeno, da je Lunina površina trdna, vsaj tam, kjer je avtomatska postaja pristala, in to je na območju kraterjev Reiner in Marius. Lunina površina je polna kamenja, večjega in manjšega, zelo ostrega, okrog postaje so jamice, skratka, nekako tako je, kot kje na krasu, kjer niti trava ne raste. (…)
In seveda ne bi bilo uspeha, da ne bi bilo okrog njega tudi kakšnih zapletov. Tako so npr. v Veliki Britaniji – v observatoriju Jodrell Bank – tudi sprejeli fotografije neposredno iz sovjetske avtomatske postaje na Luni ter jih objavili, še preden so to storili v Sovjetski zvezi. (…)
Če pustimo te človeške marnje ob strani, je ta sovjetski uspeh neprecenljivega pomena za raziskave Lune in vesolja sploh. Zdaj je torej točno ugotovljeno in preskušeno, da bi tudi človek lahko pristal na Luni, še nekoliko lažje, ker bi sam upravljal zaviralne naprave.
Drugič se odpirajo možnosti za zgraditev vesoljskih laboratorijev in opazovalnic na Luni, kjer ni ozračja, pa je tudi podoba zvezd in ozvezdij veliko jasnejša. Nekateri že kujejo načrte o »diamantnih rudnikih«, ki da bi jih odkrili na Luni, če ni že samo kamenje iz čistega zlata in srebra. Kajpak so to le pravljice in tvezenja, da zabavajo neuke bralce, čisto iz trte pa le niso domneve, da bi nekoč v daljni prihodnosti izkoriščal človek tudi Lunina rudna bogastva. (…)
Dolenjski list, 10. februarja 1966
Nove perspektive za človeštvo
Po štirih neuspešnih poskusih se je sovjetskim znanstvenikom končno posrečil drzen podvig, da so dosegli rahel pristanek vesoljske kabine na Luni. »Lunik 9« je 3. t. m. rahlo pristal na Lunini površini in ostal v radijski zvezi s postajami na zemlji. Radio Moskva je naznanil novico šele eno uro po pristanku Lunika z izrednim naznanilom med ostalim programom, ki se je glasilo: »Lunik 9« je rahlo pristal na Lunini površini. Naprave na krovu normalno delujejo in radijska zveza z zemljo je učinkovita. (…)
Zmagoslavne koračnice
Takoj po tem naznanilu so bili vsi sovjetski radijski programi prekinjeni in začeli so oddajati samo zmagoslavne koračnice. Ta uspeh smatrajo za važen korak naprej v prizadevanju, da bi se mogel tudi človek izkrcati na Luni. Zlasti zaradi tega je znanstvenike najbolj zanimalo, če so Lunina tla iz trdne skalnate snovi ali iz plasti prahu in če sploh lahko prenesejo težo vesoljske ladje s piloti. (…)
Pred človeštvom se odpirajo perspektive, ki jih naš, na to Zemljo priklenjeni um komaj dojame v vsem njihovem pomenu. Vendar to niso več perspektive daljne bodočnosti, temveč postajajo del naše resničnosti.
Novi list (Trst, Gorica), 10. februarja 1966
Ruski vesoljski uspeh
Rusom je uspelo, da so po 9 poskusih z uspehom spustili na Luno svojo avtomatsko postajo »Lunik 9«, ki je rahlo pristal na luninem površju in takoj začel oddajati slike z lunine površine. Polet »Lunika 9« je potekal kar se da skrivnostno, saj o njem niso sporočili drugega kot to, da so ga uspešno izstrelili. (…)
Med prvimi, ki so Sovjetom čestitali na novem vesoljskem uspehu, je bil ameriški predsednik Johnson. »New York Times« je zapisal, da Sovjetska zveza prednjači, kar zadeva raziskovanja lune, glavni tajnik Združenih narodov pa je brzojavno čestital predsedniku sovjetske vlade Kosiginu z besedami: »Upam, da bo ta uspeh sovjetskih znanstvenikov pripeljal do večjega miru in do večje blaginje za življenje človeka na zemlji. Zdi se, da je »Lunik 9« obrnil novo stran zgodovine za nas vse.« (…)
Katoliški glas (Gorica, Trst), 10. februarja 1966
Zemlja in Luna povezani – beneški Slovenci odrezani
Človeštvo je doseglo nov veličasten uspeh v osvajanju vesoljskih daljav. Sovjetskim znanstvenikom se je posrečilo tisto, kar je poglavitno pri vesoljskih potovanjih – srečen pristanek. Sovjetska vesoljska postaja »Luna 9« je tako pristala na Luni, ne da bi se karkoli poškodovala. (…)
No, če sedaj pogledamo s teh vesoljskih perspektiv na to »solzno dolino«, smo spet pri Slovencih videmske pokrajine, ki ne uživajo nikakih narodnih pravic. Povedali bomo še več: na vse načine skušajo nadaljevati s staro prefašistično in fašistično politiko, ki ima za cilj raznaroditi slovensko govoreče prebivalstvo na področju Beneške Slovenije in Kanalske doline. (…)
Res je sramotno, da se v dobi, ko se človek pripravlja na polet na Luno, zanika beneškim Slovencem pravico do pouka v materinem jeziku in preprečuje njihov ekonomski in kulturni razvoj.
Matajur (Videm), 15. februarja 1966
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si