A če je do nedavnega veljalo, da so žrtve nesreč praviloma prepuščene same sebi, se je s prihodom novih tehnologij to samo še poslabšalo. Zdaj so prepuščene radovednežem, ki se z njimi fotografirajo, namesto da bi jim pomagali. Sedemnajstletnega Anwarja Alija je med vožnjo s kolesom v Koppalu v indijski zvezni državi Karnataka zbil avtobus. Krvaveč je obležal na tleh, mimoidoči pa mu niso priskočili na pomoč, pač pa naslednje pol ure do prihoda reševalnega vozila z zdaj vseprisotnimi mobilnimi telefoni snemali videe in fotografije s krvavečim mladeničem. Zdravniki so kasneje ugotavljali, da bi zagotovo preživel, če bi kdorkoli ustavil krvavitve, a za to v snemalni vnemi očitno ni bilo časa. Ko je vest o nepotrebni smrti obkrožila tamkajšnje medije, ki jih letni cestni krvni davek z okoli 150.000 mrtvimi niti ne vznemirja, so ugotavljali, da je celoten indijski sistem naravnan tako, da ljudje ne čutijo nobenega usmiljenja do ponesrečencev. Ne gre za vero, ki temelji na reinkarnaciji, ampak za policijo, ki praviloma sumi, da je tisti, ki ponesrečencu pomaga, pravzaprav krivec, ko se izkaže, da je zgolj pomagal, pa se lahko znajde kot priča v nerazumno razvlečenih sodnih postopkih ali celo kot plačnik zdravstvenih storitev.
Da ne bo pomote, to se ne dogaja samo v Indiji. Priče vedo povedati, da se je ne tako dolgo nazaj tudi v Ljubljani. Ko je brezvestni taksist povozil mladeniča na zanj prepovedanem delu Slovenske ceste v Ljubljani, so najprej izvlekli mobilne telefone in slikali, ne pa klicali 112. Ampak tam so mu nekateri vendarle poskušali pomagati. Upajmo, da ne zadnjič.
