Želimir Babogredac, direktor založbe Croatia Records, naslednice Jugotona: Vrnili smo se v dobo singla

Babogredac je prijazen sogovornik, čeprav, ko se v svoji pisarni brez napisa na vratih oglasi na telefon, daje vtis, da je zahteven šef. O številkah mu ni težko govoriti. Odprt je, ko gre naklade plošč ter za izvajalce, ki jih zastopajo in ki so jih zapustili, tiho pa ostaja, ko gre za vrednost njegove zasebne zbirke Beatlesov, ki ga z več kot 3500 unikatnimi primerki zagotovo uvršča na prvo mesto zbirateljev plošč te skupine. Da ima rad glasbo in da z njo živi že vse življenje, ni nobenega dvoma. Prvo ploščo, vinilko Elvisa Presleyja, je dobil pri petih letih, kasneje pa se je v glasbo vrgel tudi profesionalno.

Najprej je imel radijsko oddajo in delal kot DJ v diskoteki, nato si je priskrbel najboljšo opremo za ozvočenje na območju nekdanje Jugoslavije in skrbel za ozvočenje na turnejah, potem pa je odprl še prvi »hišni« studio v Jugoslaviji in začel navezovati stike z izvajalci. Ko je Jugoton po razpadu Jugoslavije leta 1991 prešel v nove roke, tako ni čudno, da so bile ene od njih tudi Babogredčeve. Jugoton, ki ga je kupilo 15 ljudi iz glasbene industrije, se je preimenoval v Croatia Records, skozi leta pa se je iz njega umaknila večina kupcev, razen Babogredaca in njegovega partnerja Igorja Svilarja, ki si lastita 80 odstotkov podjetja, po deset odstotkov pa pripada hrvaškemu društvu skladateljev in malim delničarjem.

Potem ko je v 90. letih v Croatia Records delalo 500 ljudi in leta 2001 120, jih je zdaj le še 37, a so še vedno največja glasbena založba na območju nekdanje Jugoslavije. Med drugim zastopajo Jeleno Rozga, Gorana Bareta, Parni valjak, Divlje jagode, Indexe, Srebrna krila, Dina Dvornika, Dina Merlina, Thompsona in Zorana Predina, največ pozornosti pa namenjajo glasbenim zbirkam oziroma kompilacijam.

Zdaj jih je že okoli 60 odstotkov, ampak to je tudi svetovni trend. Tako se zdaj posluša glasbo. Pred 60 leti je bilo vse v singlu, potem so prišli albumi, zdaj pa imamo spet eno pesem.

Samo ko gre za konceptualni album. Prvi album skupine Time morate poslušati v celoti. Ali Pink Floyde. Njihovi albumi imajo glavo in rep. Diskografija je od 60. let prejšnjega stoletja doživljala različne spremembe in se iz dobe singla spet vrnila v dobo singla. Včasih je bil edini način poslušanja glasbe ta, da si kupil vinilno ploščo in si jo šel poslušat domov na gramofon. Forma plošče je potem počasi izginila, prišla je kaseta in nato CD, s počasnim izginjanjem CD-plošče pa so se odprli novi časi. Ljudje, ki so včasih poslušali celoten album, na katerem je bilo na primer deset skladb, zdaj nimajo več časa, da bi poslušali vseh deset pesmi glasbenika, ki ga imajo najbolj radi, ampak hočejo na enem mestu dobiti njegov celoten opus, zato so v svetu založništva začeli nastajati izbori.

Pri nas do leta 1996 nismo razmišljali tako, potem pa smo z zbirko Platinum Collection, ki je največja, najkomercialnejša in najkakovostnejša zbirka, naredili radikalen preobrat in začeli izdajati zbirke najboljših pesmi določenih izvajalcev na eni ali dveh ploščah, na katerih je bilo 40 do 50 pesmih enega izvajalca.

Ta zbirka, v kateri je 24 izvajalcev, med njimi Oliver Dragojević, Gibonni, Mišo Kovač, Ljupka Dimitrovska, obstaja že 21 let in je še vedno aktualna, ker je zamišljena tako, da je lepa in da je tisti, ki jo kupi, zadovoljen z njo, ker je za najmanj denarja dobil največ. V prvih štirih letih smo izdali 21 izvajalcev, ki so še vedno v prodaji, celotno zgodbo pa smo končali z dvojnim cedejem The Greatest Hits. Do zdaj je bilo prodanih 285.000 izvodov dvojnih cedejev, se pa Platinum Collection danes lahko posluša tudi na streaming servisih po svetu, kot so iTunes, Deezer, Spotify.

V zadnjih 20 letih so se zgodile velike spremembe. Naklada z 285.000 izvodi, o kateri govorimo za 24 izvajalcev v 20 letih, je bila takrat normalna naklada za eno ploščo Novih fosilov. Številke so bile veliko, veliko večje, so bili pa mnogo višji tudi stroški z izdajanjem plošč. Diskografija se je danes transformirala v neko racionalno obliko.

Zdaj jih je že okoli 70.000. Od tega je približno 50.000 hrvaških, nekaj manj kot 20.000 pa takšnih, ki prihajajo iz drugih držav nekdanje Jugoslavije. Iz Slovenije jih je dobrih 4000.

Na Hrvaškem približno tretjino, na območju Jugoslavije pa skoraj 50 odstotkov trga, ker imamo uspešno podjetje v Srbiji in dobre partnerje v Sloveniji, delujemo pa tudi v Bosni, Srbiji in Makedoniji. Mi izbiramo največje izvajalce s tega prostora. Pri nas je Dino Merlin s svojim celotnim opusom, enako Bijelo dugme, zdaj zbiramo katalog Đorđa Balaševića. Katalogi morajo biti na enem mestu, da jih lahko izdajamo v takšnih oblikah, kot jih izdajamo zdaj.

Najvišje naklade imata Dino Merlin in Thompson. Dino Merlin je po mojem mnenju tudi največji umetnik in izvajalec na tem prostoru.

Zdaj smo mu podelili platinasto trofejo za 55.000 prodanih izvodov njegovega zadnjega albuma. To je velika številka tudi v svetovnem formatu. Ta jezik razume 25 do 30 milijonov ljudi, tako da tisti, ki je globalno popularen in ima kaj povedati, lahko pride do takšne številke.

Tudi mladi. Kupec je zelo enostaven. Pogleda CD, da vidi, kaj ima v rokah, in ko prepozna kritično število pesmi, je odločitev enostavna. Vse je v poznavanju pesmi. Mi smo pri vseh izvajalcih izbrali najboljše in zraven naredili knjižico z vsemi biografijami in diskografskimi podatki, kar je za kupca pomembno, to pa je tudi načelo, po katerem delajo največje svetovne založniške hiše.

Zlata naklada je 3500 prodanih izvodov in na našem območju do te naklade pride pet do deset izvajalcev, na primer Tony Cetinski, Colonia, Severina.

Petkrat platinasti.

Mislim, da je v Srbiji to Željko Joksimović.

On se je razvijal v skladbah, produkciji in ima odlične koncerte. Izvajalec ne more biti uspešen v prodaji plošč, če nima dobrih koncertov, če se ga ne predvaja na radiu in če ne snema dobrih videospotov.

Na Hrvaškem letno izide približno sto albumov in od teh sto jih kakih 50 ne gre čez tisoč izvodov, od teh tisoč pa se jih približno 200 razdeli novinarjem in radijskim postajam.

To je ena slika. Mi smo založnik Parnega valjaka, ki je sicer stari band, ampak je trenutno koncertno najaktualnejši.

Zato, ker odlično igrajo in ker imajo ogromno število hitov.

Kako pa je po svetu? Enako. Pred kratkim sem gledal koncert Rolling Stones iz Havane. Noben bend v zadnjih desetih, dvajsetih letih ni postal tako popularen. O tem, ali lahko privabite publiko, odloča kritična masa dobrih pesmi. To je formula. Tudi vi ne boste šli na koncert, če boste poznali smo dve pesmi. Ne gremo odkrivat 90 odstotkov novih pesmi, ampak nam je pri srcu to, da nam nekdo z odra odkrije že znano pesem. Dobro razpoloženje, pozitivna atmosfera, to je najpomembnejša stvar.

Predin je dober primer. On je popularen ves čas, bil je nekdaj in je tudi zdaj, ko smo mu izdali zadnji album. Predin je popularen tudi v Srbiji, morda še bolj kot na Hrvaškem. Mi smo mu organizirali resno promocijo tako v Zagrebu kot v Beogradu, kar pomeni predstavitve na televiziji, radiu in v časopisih.

Zdaj bomo izdali album skupine Karamela, pred tem smo izdali pesmi skupine Kameleoni, v kateri igra moj prijatelj in ki zdaj praznuje obletnico.

Imamo.

Zdaj potekajo razgovori o tem, da bi se kot založba pojavili tudi tu.

Ko skrbite za sto izvajalcev, ne more iti vsem dobro, tako da vas najpogosteje zapuščajo tisti, ki niso bili zadovoljni z vami ali vi z njimi. Gibonni nas je zapustil, ko mu ni šlo, z drugo založniško hišo pa je lahko začel znova.

Severina je imela v tistem obdobju, okoli leta 2001, drugačen pogled na glasbo in je iskala nekakšno svobodo.

Mislim, da je bil glavni razlog tudi denar, Dallas pa je našel ta denar. Mi nismo bili pripravljeni na takšne finančne zahteve.

Včasih, do 90. let, so v glasbenem založništvu od uspeha živeli vsi, potem pa je prišla nova ureditev in so se tisti, ki so kaj veljali, dogovarjati za fiksne cene, kar je zelo tvegan način poslovanja, saj so nekateri izvajalci vložek povrnili, drugi pa ne. Stvari je bilo lažje načrtovati, ko ste vedeli, da boste novo ploščo Zdravka Čolića prodali v 30.000 izvodih. Morate vedeti, da je samo deset odstotkov posnetih pesmi uspešnih, vse pa financira založnik. Založnik torej financira sto pesmi, živi pa od desetih. Zdaj se pogodbe o honorarjih spet sklepajo po odstotkih od prodaje.

Odlično. Branimir Štulić - Johnny je pri nas snemal vse albume v ustvarjalni dobi skupine Azra. Tedanji Jugoton ga je podpiral in je bilo vse zelo kakovostno narejeno, potem pa je Johnny v nekem trenutku imel neka druga videnja in je začel potovati po svetu. Šel je v Amsterdam in spremenil celotno razmišljanje. Z razpadom nekdanje države je razpadla tudi njegova država in nikoli ni hotel sprejeti nove oblike države. On je bolj jezen zaradi tega, ker ni več države, ki ji je pripadal, kot na nas. Vsake toliko ima neke svoje izpade. Ko sem še delal turneje po Jugoslaviji, sem skoraj tri leta sodeloval tudi z njim.

Da in še danes nisva neprijatelja, samo drugače se vedeva in drugače razmišljava. Pred petimi leti sem bil pri njem. Zdaj v predmestju Houtena pri Utrechtu živi nekakšno polhipijevsko, brezčasno življenje, in ko sva se po mnogih letih pogovarjala o tem, kaj je čigavo, sem vedel, kaj je od koga. Masterji so Jugotonovi, pesmi pa njegove. In Johnnyju nihče ni nikoli branil, da istih pesmi po 20 letih ne bi posnel še enkrat, prav tako pa mu ni nihče branil, da ne bi napisal novih. Ampak on ni naredil ničesar od tega.

On omenja milijone samo zato, da preusmeri pozornost. Ko ga pokliče novinar, reče milijoni, potem pa ga pokličem jaz in mu rečem, Johnny, kakšni milijoni, veš, da to ni mogoče, in mi odgovori, češ kako naj se jih znebim drugače kot s tem, da rečem milijoni. Johnny računa zelo enostavno. On pravi: moje plošče so vedno stale 12 evrov, in če jih je bilo prodanih milijon, je to 12 milijonov. Ne računa tako, da izvajalcu denimo pripada kakih osem odstotkov, ampak reče milijoni, ker se mu tako lepo sliši. Njega je povozil čas. Danes avtor njegovega tipa živi od predvajanja na radiu, televiziji, v kavarnah, on pa ni pooblastil niti ene agencije na svetu, da bi ščitila njegove pravice. Lahko bi ga ščitilo kakšno nizozemsko podjetje, lahko bi ga srbski Sokol, slovenski Sazas, hrvaški Zamp, ampak ne priznava te forme in nikogar ne želi pooblastiti, čeprav se te pravice ščitijo kolektivno.

Prej, ko so se prodajale visoke naklade, je dobival denar, danes pa prodani cede Azre ne pomeni več veliko. Johnny je sam omogočil, da ga piratizirajo, in mu je tako dobro. Mi smo z drugimi člani benda, tako kot z vsemi izvajalci, obnovili pogodbe, njegovo stališče pa je takšno, kot je. Mislil sem celo, da lahko vplivam nanj, ampak ne morem. On ne razume sveta in svet ne razume njega.

Na piratstvo ne moremo vplivati, mi se ukvarjamo s poštenim kupcem in temu ponujamo dobre izdaje za malo denarja. Nas zanima tisti, ki ima rad glasbo, ki jo hoče legalno kupiti, ki hoče prebrati nekaj o izvajalcu, ki ga ima rad, in to se je dolgoročno pokazalo kot dobro.

To je vprašanje vesti. Na Hrvaškem je bil problem v tem, da ni bilo legalnih digitalnih servisov, ki bi ponujali skladbe, tako da potrošnik pogosto ni imel druge izbire, kot da pollegalno ali nelegalno presname neko vsebino s spleta. Zdaj pa ima Deezer.

Zelo. Deezer je streaming servis, ki omogoča poslušanje glasbe po želji in ponuja 50 milijonov pesmi. Ko enkrat za kakih sedem evrov mesečno vstopite vanj, imate dostop do 50 milijonov pesmi. Vi izbirate pesmi, on pa vam z nežnim prepoznavanjem vašega okusa ponuja podobne vsebine, tako da naenkrat začnete odkrivati glasbo, izvajalce, pesmi, ki jih ne poznate, ter na najenostavnejši način poslušate pesmi, kjerkoli želite. To je forma prihodnosti. Na Deezerju je tudi naš celoten repertoar.

Zdaj jih je približno 10.000, kar ni veliko, vendar pa število raste. V Sloveniji jih je nekaj manj, vendar pa iz Zagreba pokrivamo celotno tržišče nekdanje Jugoslavije. Vsako poslušanje pesmi se registrira, vsakemu – izvajalcu, avtorju glasbe, nam, ponudniku telekomunikacijskih storitev in Deezerju – pa pripada določen del denarja. Gre za male denarje, a pesmi lahko dosežejo veliko poslušanj. Pred mesecem smo imeli promocijo nove plošče Jelene Rozga, ki je za 300 odstotkov presegla vsa poslušanja na Deezerju, ko gre za območje nekdanje Jugoslavije. Deezer je imel en teden ekskluzivno pravico do predvajanja albuma in zaradi te ekskluzivnosti so ga vsi poslušali tam.

Na območju nekdanje Jugoslavije je na dan dosegel 300.000 poslušanj posameznih komadov. Tako se bo oziroma se že posluša glasbo danes. Če imate doma polno cedejev, plošč, je včasih prava muka priti do kakšne pesmi, tu pa vas od nje loči nekaj sekund.

Vinilke so pravi fenomen. Potem ko so skoraj izginile, je bil kakšnih 15 let premor, nato pa je v svetu sledilo ponovno prebujenje, prava ekspanzija, ki je že na meji neverjetnega. Trg z vinilkami na leto zraste za 300 odstotkov in vse tovarne po svetu, ki jih izdelujejo, so zasedene za šest mesecev vnaprej. Zdaj vsi izvajalci izdajajo tudi vinilke.

Vinilka je dvakrat dražja od cedeja, to pa je povezano tudi s plačilno močjo kupcev, tako da so pri nas naklade vinilk nižje in izdamo od 300 do 500 izvodov.

Smo najbolj gledana televizija v javnih prostorih, kar pomeni v nakupovalnih središčih, kavarnah, na avtobusnih postajah, v bolnišnicah. Mi smo televizija, ki najmanj moti, današnji gledalec pa hoče, da se ga ne moti. Ne gre za velike profite, smo pa prišli do tega, da zadnjih pet let ustvarjamo prihodke, ti pa so tudi vsako leto višji. S CMC smo postali posebnost v Evropi, saj smo edina glasbena televizija z državno koncesijo in lahko predvajamo po vsem svetu. CMC ima torej vlogo, kakršno je imel MTV, le da to počnemo z glasbo s tega prostora.

Začeli smo kot kabelska televizija, ko je bila razpisana koncesija za prvo digitalno specializirano televizijo, pa smo se prijavili in dobili koncesijo za 17 let.

Jugoton je naš B-kanal, ki ima podoben profil, kot ga je imel Jugoton. Na njem lahko vidite tako Rolling Stones kot Beatles in rock s tega prostora. Smo v vseh kabelskih sistemih, tako da se Jugoton lahko gleda povsod, saj smo v vseh glasbenih paketih v Evropi, Kanadi, Ameriki, Avstraliji. CMC pa predvaja zabavno glasbo za vse, ki razumejo naš jezik. Gre za predstavitev najboljših aktualnih pesmi, med katerimi so pesmi založbe Croatia Records, kjer izdamo več kot sto plošč na leto, zastopane glede na količino naše produkcije.

Jugotonu se nikoli nismo odrekli in smo ga ves čas ščitili kot patent, ker je šlo za tako močno blagovno znamko, da jo poznajo tudi mlajše generacije. V Srbiji se res imenujemo Jugoton – Croatia Records in ta blagovna znamka ima neko svojo logiko, še posebno zdaj. Letos namreč mineva 70 let od ustanovitve Jugotona.

Imamo, praznovali jo bomo vse leto. Maja bomo imeli velik koncert, na katerem bomo predstavili največje hite vseh časov. Jeseni bomo imeli velik rock koncert, izdajali pa bomo tudi posebne zbirke, posvečene 70-letnici, za katere bomo čez vse leto izbirali najboljše, najlegendarnejše albume vseh časov ter jih izdali v novih oblikah.

Jugoton je bil povezan z besedami nova plošča, ker je ptica pela nova plošča, nova plošča. V centru Zagreba smo potem odprli kavarno, ki se imenuje Nova plošča.

Da, kavarna stoji v centru v pešconi in je fenomen, ker je že 52 let na istem mestu. Trgovina s kavarno je dobra kombinacija.

Zdaj imamo eno na Reki, v Splitu, v Zagrebu in v Beogradu, imamo partnerje v Sloveniji in Bosni, ki glasbo distribuirajo na drugačen način, kavarna pa je samo v Zagrebu, vendar smo imeli ravno včeraj sestanek s partnerji iz Srbije in Slovenije in si želimo, da bi tako v Beogradu kot v Ljubljani naredili isto zgodbo.

Naj povem eno stvar. Zagrebška trgovina je zdaj pol manjša, a se število prodanih cedejev ni zmanjšalo. Tisti, ki pije kavo, pogleda cedeje, in deset odstotkov tistih, ki bodo tam pili kavo, bo na koncu kupilo cede. Deset odstotkov tistih, ki so prišli po cede, pa bo popilo kavo. Naša trgovina je mesto za srečanja, ima lepo teraso, tako da ima vse to svojo logiko.

Na različne načine. Imam Deezer, cedeje, plošče, to so različna doživetja. Vsako novo ploščo na primer poslušam en, dva dni brez predaha, ker obstaja kritično število poslušanj. Nihče vsega ne dojame že po prvem poslušanju.

Pri neki pesmi 10, pri neki 20, pri kakšni jih ni nikoli dovolj.

Na gramofonu zdaj poslušam tri plošče, ki so izšle konec lanskega leta. Dvojni album Elvisa Presleyja s simfoničnim orkestrom, zadnje Beatles in zadnje Rolling Stones. V 50 letih se torej ni nič spremenilo.

Beatli so moja ljubezen od prvih dni. Moja prva plošča je bila plošča Elvisa Presleyja, in to pri petih letih, potem pa sem pri 13 letih postal član fan kluba Beatlesov. In to traja že vse življenje. Jaz sem svoje Beatle sanje sanjal in doživljal. V Jugoton sem prvič prišel leta 1971, kot maturant, pri 18 letih, in to so stvari, ki ti vzbudijo vizije za prihodnost.

Leta 1965 sem dobil njihovo člansko izkaznico in singel ploščo s podpisi članov skupine, potem pa je to postal moj svet. Zadnjih 15 let sem aktivni zbiratelj. Iz ljubezni do vinilke sem ustvaril ogromno zbirko Beatlesov in plošč, ki so jih posamezni člani izdajali po razpadu skupine, tako da je v moji zbirki zdaj že več kot 3500 unikatnih primerkov. Gre za vinilne plošče, knjige, single, DVD-je, filme z vsega sveta. Več kot 200 plošč Beatlesov imam na primer samo z Japonske. Japonska je plošče izdajala na poseben način. Drugače so jih opremljali, imeli so dodatne podatke, vinilke so bile rdeče. Potem imam plošče iz držav, kot je Tajska, plošče, ki so jih v Rusiji izdajali nezakonito, in tako naprej, ampak s svojo zbirko nisem prišel še niti do polovice vseh plošč, ki so jih Beatlesi izdali po svetu.

Polno: mikrofone, kitare…

O tem razmišljam že kakšnih pet let in se tudi že resno dogovarjam, da bi naredil nekaj takega v Istri.

Pri meni doma, na varnem.

Gre za visoko, visoko številko.