Prebivalci središča mesta nismo nobeni razvajenci in ne uživamo nikakršnih privilegijev. Zato odgovarjam novinarki, da ne, nič bolj si prebivalci mesta ne zaslužimo parkirnih mest kot katerikoli Ljubljančani, pa vendar z njimi nismo v enakovrednem položaju. Tu parkiramo mi in tudi vsi drugi, ne samo Ljubljančani in ne samo Slovenci. Tukaj živimo, hodimo v šolo, v službo, se rekreiramo, nakupujemo, obiskujemo galerije, kino, gledališče, zdravnika, se srečujemo s prijatelji, kolesarimo, kuhamo, spimo, plačujemo davke, a smo venomer nekomu trn v peti.
Seveda ne potrebujemo garaže pod tržnico. Saj vsi vemo, čemu se bo garaža gradila pa naj župan še tako leporeči. Ljudska je, da mora nekdo zaslužiti. Pa ne samo občina, čeprav ta z mesečno najemnino (720 evrov na avto na leto) pobere več kot z letnim nadomestilom (100 evrov).
V praksi nimamo niti prostora za raztovor. Da ne omenjam pogostih snemanj reklam, ko ne ostanemo samo brez parkirnih mest, ampak nam celo omejujejo gibanje. Včasih snemalne ekipe brez sramu vdrejo celo v naše zasebne prostore.
Prilagodljivi meščani vzamemo marsikaj v zakup. Zadnjih deset let živimo na gradbišču v gneči, hrupu, prahu. Naša življenja krojijo za druge. Težava je, da živimo v družbi, ki nima privzgojene (ali priučene, saj je vseeno) kulture bivanja in življenja. Smo družba brez odgovornosti, v kateri je vedno kriv nekdo drug ali pa nekaj drugega. Vedenje oblastnikov je zato posledica, ne vzrok. Zato bodo seveda zgradili garažo pod tržnico.
Zato imamo v mestu stanovanjske(!) objekte, v katerih si lahko podjeten posameznik zaželi urediti ho(s)tel in se to nikomur ne zdi sporno. Saj samo stanovalci (spet) težijo. Kaj so pa mislili, če živijo v centru! Naj se pa izselijo.
Zato so komunalne službe neučinkovite: snega ne čistijo, ker ni v načrtu zimske službe. Na nabrežjih Ljubljanice, končno približanih ljudem, kot se oblast rada pohvali, divjajo otroci na mopedih in so klopi zaradi visoke trave neuporabne, ker se trava še ni naučila rasti po urniku košnje.
Zato se ne zmenimo za pijančevanje mladih. Bruhajo, se opotekajo, so lahek plen, mi pa mižimo. Toleranca te družbe do zlorabe alkohola je neskončna. Pa niti besede o trajni škodi, ki jo zloraba alkohola pusti na mladih (in starih) možganih. Seveda, tudi ta glamur je rezerviran samo za nas, prebivalce centra.
Zato smo očrnjeni, ker nas moti dretje »veseljakov«, ki ponoči kolovratijo po lokalih in pod našimi okni sedajo v avtomobile, v katerih navijajo glasno glasbo. O tej kulturi, ki je ni, govorim, jaz, hohštaplerka iz centra.
Zato imamo nepraktičen in nehigienski način odlaganja odpadkov. Zabojniki so ponavadi usrani čez in čez, vsaj tisti med Namo in Zaro, saj jih zasvinja osebje gostinskih lokalov, česar nihče noče spraviti v red. Grem stavit, da so ti zabojniki plod domačega znanja. In zato svetinja. No, s tem se soočamo glamurozni prebivalci centra.
Zato imamo javni promet, ki ga uporabljajo samo še dijaki in nesrečniki brez avtomobilov. Avtobusi so, kot ceste in garaže, polni samo ob konicah. Šoferji so oholi in slabi vozniki, ki se med vožnjo pogovarjajo po mobitelu ali s potniki. Ljudje se prerivajo, obute noge prislanjajo na sedeže, govorijo na ves glas (še ena lepa slovenska). Gledati ven na mestnih busih več ne moreš, ker so oblečeni v reklame. Tako je, če se javna podjetja pozabijo ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo. Ker prodajati reklame je bolj nobel.
Zato imamo praktični Bicikelj, ki ga v dobi pametnih telefonov ne moreš uporabljati brez urbane (spet plod domačega znanja). Kolesa so »sklumpana« in košare nasmetene. Toliko o kulturi. O nas. Težavni so tisti drugi.
Zato je pesek v oči strateška usmeritev mestne oblasti, da bo v mesto privabila mlade družine. Z otroškimi igrišči, kjer vladajo vandali? S Tivolijem, kjer pustošijo objestneži? S krulečimi pijanci pod okni? Z vozniki, ki ne ustavljajo pešcem? Z nekompetentnimi vodiči, ki so servilni do turistov na račun domačinov? Z vedutami, zasičenimi z reklamami? S trgi duhov, ki ne služijo ničemur razen občasnim zabavam?
Odgovorni za to pa smo mi sami. Mi kreiramo svoje vedenje, bivanje, odnose. Mi obkrožimo. Vsakič mi.
Tamara Geratič, Ljubljana
