Prvič: za migrante, ki ne zaprosijo za azil, so vse meje že dolgo zaprte – z izjemo posamičnega ilegalnega prehajanja meja. Če ti »ilegalci« slovenski policiji uidejo do avstrijske meje in jih avstrijska tam zavrne (že zdaj!), je to praktičen problem, ki ga ni mogoče reševati z zakonskimi prepovedmi. Mi pa se, kot je Milčinski genialno napovedal že v Butalcih, prepiramo o tem, ali naj na tablo pred Butalami napišemo, da je vstop Turkom prepovedan, strogo prepovedan ali najstrožje prepovedan!?
Drugič: da bi vse meje do nas in še našo na silo predrle neobvladljive množice migrantov, se zdaj sploh ne more več zgoditi, ker ni več nemške obljube, da jih bodo sprejeli, če kakor koli prodrejo do Nemčije – ministrica pa naivne zavaja s spominjanjem na lanske množice, ki pa so se do avstrijske meje valile z našim dovoljenjem in ob naši logistični podpori. Ne dovoljenja ne podpore ni več, množic tudi ne.
Tretjič: če bi se v bistveno spremenjenih razmerah kdaj take množice le pojavile na naši vzhodni meji, bo problem spet praktične, ne pravne narave. Le če bi bile takrat te množice tako drugačne kot lanske, da bi že kar pri nas začele zaprošati za azil – šele takrat bi morda lahko nastala nevarnost nastanka izrednih razmer. Da bi bila država takrat (v realni nevarnosti) sposobna hitro reagirati, pa ne dvomim – in tudi morebitne dopustne zaostritve zakonodaje bi se takrat, doma in v tujini, presojale drugače kot danes.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
