V ozadju tega strateškega kompromisa sta bila skrita dva zelo različna koncepta delovanja nove ekonomske in monetarne unije. Francoski koncept, ki ima za temelj centralizirano nacionalno državo, je poudarjal fleksibilno ekonomsko in monetarno politiko v evrskem območju pod kontrolo držav članic. Nemški koncept, ki temelji na federativno urejeni nacionalni državi, pa je vztrajal pri sistemu fiksno določenih pravil, ki jih morajo nadzirati nadnacionalne institucije, kot sta evropska komisija in ECB.
Kmalu se je pokazalo, da nasprotujoča si koncepta v sebi skrivata tudi druge pomembne razlike. Poleg omenjenega nasprotja med konceptom obveznih pravil in konceptom diskrecije v vodenju ekonomskih politik se je pokazalo, da francoska ideja temelji na solidarnosti med državami, kar zahteva transferno unijo in zagotavljanje likvidnosti ECB, če pride do težav na trgu državnih dolgov, ter ekspanzivno ekonomsko politiko, če so nacionalna gospodarstva v težavah. Na drugi strani Nemčija vztraja pri principu odgovornosti držav članic za stabilnost njihovih javnih financ, poudarja takšno denarno politiko centralne banke, ki ne sme omogočati neposrednega odkupa državnih dolgov, in zagovarja restriktivno ekonomsko politiko, ko se države znajdejo v gospodarski krizi, ker bi v nasprotnem primeru prišlo do neupravičenih fiskalnih transferjev med državami.
Velika ekonomska kriza leta 2008 je ta nasprotja razgalila in povzročila boj za prevlado samo enega koncepta. Glede na relativno ekonomsko moč Nemčije in šibkost Francije je prevladal nemški koncept, ki je uveljavil prenovljen pakt o stabilnosti in rasti, nov meddržavni sporazum o fiskalnih pravilih in kontrolni mehanizem evropske komisije v obliki evropskega semestra, ki centralizira nadzor nad nacionalnimi proračuni in omejuje diskrecijo držav članic v vodenju proticiklične fiskalne politike. ECB je ujeta med zahtevami Nemčije, da ne sme posegati na primarni trg državnih dolgov, in nujnostjo, da mora zagotoviti stabilnost evrskega območja in finančnega sistema. Zato so poskusi, da bi stabilizirali bančni sistem z uveljavitvijo bančne unije in da bi sanirali sistemsko pomembne banke z enotnim skladom za restrukturiranje bank, ostali na pol poti.
Perspektiva za evro je torej bistveno pogojena z rešitvijo osnovne konceptualne dileme velikih članic evrskega območja. V dilemi o »različnosti v enotnosti« ali »enotnosti brez razlik« se oblikuje strateška pot bodočnosti tako evra kot celotne Evropske unije. Zdi se, vsaj s stališča manjših držav v Uniji, da je mogoče evro zavarovati samo na pragmatičen način. Če naj veljajo ideje o lastni odgovornosti za javne finance in javni dolg, morajo hkrati veljati tudi pravila o solidarnosti in fleksibilnosti v ekonomski politiki držav članic. Denarna politika mora skrbeti za interese povprečja evrskega območja in ne samo za interese posameznih velikih članic. Evropski proračun pa mora prevzeti tiste skupne funkcije, ki so javno dobro za vse. To sta varnost in zagotavljanje zunanjih meja Evrope.
Slovenija kot prva nova članica Evropske unije iz leta 2004 letos praznuje desetletnico prevzema evra. V igri velikih interesov glede usode evra je za nas pomembno, da ugotovimo, ali so se bistveno spremenili dejavniki, ki so nas spodbudili, da smo prevzem evra šteli za nacionalno prioriteto. Kot majhno odprto gospodarstvo smo upravičeno pričakovali koristi od velikega enotnega trga in od boljšega pretoka tehnologij. Izgubo denarne suverenosti bi morala nadomestiti odprava valutnega tveganja in lažji dostop do kapitalskih trgov za državo, banke in za podjetja. Enakopravnost v evropskih zadevah bi morala zagotoviti jasna pravila obnašanja tako članic kot evropskih institucij in natančne mehanizme za reševanje sporov med njimi. Varnost bi morala zagotavljati enotna evropska politika do begunskega vprašanja in do ekonomskih migracij v Evropo.
Pod črto lahko ugotovimo, da so temeljni ekonomski dejavniki za prevzem evra še vedno enaki, kot so bili na začetku, in da je monetarna unija za nas še vedno boljša rešitev od drugih možnosti. Res pa je, da so leta po začetku ekonomske krize pokazala na razpoke v tem sistemu, ki so bile, žal, bolj negativne za majhne članice evrskega območja kot za velike članice. Delovanje ECB je bilo podrejeno zahtevam velikih držav, ko je šlo za nenadzorovani odtok bančnih naložb iz obrobnih držav članic in ko je bilo treba določiti način saniranja sistemsko pomembnih bank v posameznih državah. Evropski komisiji pa se ni uspelo izogniti pasti vsiljene restriktivne fiskalne politike v krizi in napačnemu poudarjanju vzrokov za gospodarske težave v obrobnih državah ter zanemarjanju problemov, ki so jih povzročale nekatere velike države celotni evroskupini.
Takšno obnašanje centralnih institucij ni bilo predvideno v izhodiščih za prevzem evra v Sloveniji. Res pa je, da se tudi sami nismo znali izogniti nekaterim napakam kot na primer ekspanzivni fiskalni politiki ob pregrevanju gospodarstva, hitri kreditni rasti zaradi prevelikih investicij in špekulativnim naložbam na kapitalskem trgu ter servilnosti in naivnosti v odnosu do evropskih institucij in njihovih zahtev.
